Krizni načrt za reševanje stanovanjske krize? Dobro jutro!

Stanovanjska politika se je v naši državi že prebila na stopničke (pred)volilnih tem. Takoj za obrambo oziroma odpornostjo in zdravstvom. Ni presenetljivo, saj so razmere na stanovanjskem trgu vse bolj v spirali kaosa. Zdaj imamo v Sloveniji zgodovinsko najdražja stanovanja, zgodovinsko najvišje državne in tržne stanovanjske najemnine ter zgodovinsko neznosno nedostopnost bivanja. Stanovanjski obup, predvsem za mlade družine. Vladajoča stanovanjska politika pa se vzvišeno izgublja v nepomembnem preštevanju (ne)zgrajenih javnih najemnih stanovanj.

Prav je, da se spomnimo, kakšno stanovanjsko politiko so nam predvolilno obljubljali sedanji koalicijski politični partnerji.

Luka Mesec in v njegovi stranki Levica so pred volitvami leta 2022 obljubljali 30.000 novih javnih najemnih stanovanj do leta 2030. Torej približno 4000 stanovanj na leto! Veliko idej so imeli, kako za to dobiti sredstva. Nepremičninski davek, ki bi obdavčil lastnike več in dražjih nepremičnin, je bila njihova takratna ideja. Pa še davek na prazna stanovanja in višjo obdavčitev podedovanih nepremičnin večje vrednosti. Luka Mesec je po volitvah prevzel ministrstvo za delo, koordinacijo stranke pa prepustil ministrici za kulturo Asti Vrečko, ki javnost seznanja tudi z glorifikacijo njihove stanovanjske politike.

Tanje Fajon in njeni socialni demokrati so septembra leta 2021, pol leta pred državnozborskimi volitvami, vzneseno obljubljali, da imajo že pripravljen zakon za zgodovinsko največji javni projekt gradnje stanovanj v naši državi. V letih med 2023 in 2029 so nameravali zgraditi 10.000 javnih najemnih stanovanj in za ta megastanovanjski projekt nameniti kar 1,3 milijarde evrov javnega denarja v obliki nepovratnih in povratnih sredstev ter državnih poroštev. Vendar to še ni vse. Njihov predvolilni cilj je bil tudi ta, da bi bila mesečna najemnina za 65 kvadratnih metrov veliko novo javno najemno stanovanje v Ljubljani 350 evrov. Fajonova je takrat zatrjevala, da mora biti stanovanje pravica, ne problem. Tanja Fajon je po volitvah prevzela ministrstvo za zunanje zadeve.

Edvard Oven, poslovnež, nekdanji direktor Stanovanjskega sklada RS in politik. FOTO: Voranc Vogel/Delo

Robert Golob in njegovo Gibanje Svoboda sta v svojem predvolilnem programu napovedovala, da bosta nemudoma pripravila krizni načrt reševanja stanovanjske krize s poudarkom na območjih z najvišjimi cenami najemnin in zemljišč. Spretno in zelo splošno.

V koalicijskem sporazumu vladajočih za obdobje med letoma 2022 in 2026 so zapisali, da bodo zagotovili 20.000 novih javnih najemnih stanovanj do leta 2030.

»Too good to be true!« bi na vse to dejali moji ameriški prijatelji. Če prevedem: Preveč lepo, da bi bilo to lahko resnično! Zanimivo, tudi ameriški demokrati in njihova poražena predsedniška kandidatka Kamala Harris so tik pred volitvami začeli obljubljati gradnjo kar treh milijonov dostopnejših stanovanj. Vendar razočarani ameriški volivci večinsko niso več verjeli obljubam. V Sloveniji so volivci na polno verjeli predvolilnim političnim obljubam, tudi stanovanjskim. A kmalu bo prišel nov volilni trenutek in vse več je znakov, da bodo tokrat razočarani slovenski volivci.

Cene stanovanj so se v zadnjih letih več kot podvojile. V prvem polletju leta 2024 je povprečna cena rabljenega stanovanja v Sloveniji znašala 2890 evrov za kvadratni meter, v Ljubljani pa kar 4370 evrov. Državljan s povprečno neto mesečno plačo, ki je bila lani 1500 evrov, je moral za kvadratni meter povprečnega stanovanja nameniti dve svoji neto mesečni plači, v Ljubljani je bil tudi že ob svojo tretjo. Danes, po treh letih vladajoče koalicije je v Ljubljani še slabše, saj bo kmalu za kvadratni meter stanovanja povprečni državljan še ob svojo četrto neto mesečno plačo. Nakup stanovanja tako vedno bolj postaja misija nemogoče. Še posebno za mlade družine. Kaj pa najem?

Stanovanj je premalo in se jih tudi premalo gradi. Leta 2023 je bilo na državni ravni zgrajenih 2,4 stanovanja na tisoč prebivalcev. Zato tudi niso presenetljive vrtoglavo visoke tržne najemnine v Ljubljani. Za garsonjero s parkirnim mestom znaša mesečna najemnina kar 700 evrov. Za trisobno stanovanje z dvema parkirnima mestoma v ljubljanskem Schellenburgu je treba za mesečno najemnino odšteti neverjetnih 3000 evrov. V naši državi imamo 30.000 javnih najemnih stanovanj. S tem številom se resnično ne da vplivati na višino najemnin v tržnih stanovanjih. Tudi ne, če bo država v prihodnjih desetih letih realno zgradila še dodatnih 10.000 novih javnih najemnih stanovanj. Obljube o gradnji novih 20.000 javnih najemnih stanovanj so veliko prenapihnjen solidaren predvolilni mehurček. Država praktično nima primernih stavbnih zemljišč za stanovanjsko gradnjo. Na trgu zemljišč pa veliko pomanjkanje zazidljivih stavbnih zemljišč za stanovanjsko gradnjo potiska cene teh zemljišč v nebo. Nakupi drugih zemljišč pa zahtevajo potem dolgotrajne postopke spreminjanja občinskih prostorskih aktov, komunalnega opremljanja in pridobivanja gradbenih dovoljenj. Zato zgodovinska zagotovitev sto milijonov stanovanjskih proračunskih evrov na leto za prihodnjih deset let, kratkoročno žal ne bo privedla do eksplozije gradnje javnih najemnih stanovanj. Daleč najverjetnejša ocena je, da bo država v prihodnjih letih zgradila manj kot tisoč javnih najemnih stanovanj na leto. Stanovanjske čakalne vrste se zaradi tega gotovo ne bodo skrajšale. V Ljubljani znaša mesečna najemnina za 65 kvadratnih metrov veliko javno najemno stanovanje državnega stanovanjskega sklada blizu 600 evrov. Daleč nad tisto najemnino v višini 350 evrov, ki jo je predvolilno obljubljala Tanja Fajon.

Tržna ekonomija in bančni oligopol

Minister za solidarno prihodnost je javnost seznanil, da je bilo dolgoletno povprečje do zdaj približno dvesto pridobljenih javnih najemnih stanovanj na leto. Naj v imenu resnice skromno pripomnim, da je državni stanovanjski sklad samo v letih 2001, 2002 in 2003, tudi v sodelovanju z občinami, pridobil skupaj 2831 stanovanj. Oprostite, sem pozabil, da vladajoči zatrjujejo, da do zdaj v stanovanjski politiki nove slovenske države ni bilo narejenega nič.

Na strani povpraševanja imamo v državi (pre)visoke obrestne mere za bančna stanovanjska posojila. Finančni analitik Bine Kordež v analizi, objavljeni v Delu (18. januar 2025), ugotavlja, da so naše banke, ko so centralne banke, da bi umirile inflacijo, zvišale obrestne mere, to priložnost na posojilnem področju v celoti izkoristile zase in je niso delile z deponenti. Banke so zadržale večji del učinka zvišanja posojilnih obrestnih mer, ker zaradi oligopolnega položaja na trgu niso videle potrebe, da bi to delile z vlagatelji. Banke so namreč zbrane vloge lani povprečno obrestovale po 0,6 odstotka, plasirale po 4,6-odstotni obrestni meri. Tako so realizirale kar 4,0-odstotno obrestno maržo. Banke v svojih dokumentih rade poudarjajo socialni vidik. To bi lahko jemali resneje, če bi banke zaradi ugodnih razmer, denimo, znižale obrestno mero najemniku stanovanjskega kredita, a so mu zaradi zvišanja izhodiščnih obrestnih mer in skladno s pogodbo obrok preprosto zvišale za četrtino. Ali pa bi deponentom ponudile kako odstotno točko višjo obrestno mero na njihove depozite, še navaja avtor v tej analizi. Tudi na področju stanovanjskih posojil in namenskega varčevanja, lahko mirno dodam. Finančni minister Klemen Boštjančič pa ob milijardnih plasmajih državnega denarja v banke očitno ne vidi potrebe za odločen poseg države v korist ugodnejših stanovanjskih posojil in stanovanjskega varčevanja. Tudi ne za novo nacionalno stanovanjsko varčevalno shemo, v kateri je že bilo 100.000 slovenskih družin. Kako so že pred volitvami zapisali v Gibanju Svoboda? Da bodo takoj pripravili krizni načrt za reševanje stanovanjske krize. Dobro jutro!

Res je, dostopna stanovanja morajo postati pravica in ne problem zaradi neizpolnjenih političnih obljub.

***

Edvard Oven, poslovnež, nekdanji direktor Stanovanjskega sklada RS in politik.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališč uredništva.