O Dončiću pa samo tole

Pred dnevi sem končala branje zadnjega dela trilogije Vernon Subutex. Pisateljica Virginie Despentes, nekdanja seksualna delavka, hišna pomočnica in kritičarka pornografskih filmov, je bila dolgo preveč radikalna celo za Francoze, a vse se je spremenilo prav s Subutexom, ki skozi zgodbo propadlega prodajalca plošč in brezdomca, ki postane guru, razgalja hipokrizijo družbe.

Roman v sočnem prevodu Jedrt Maležič je bil zame literarno odkritje leta, a na koncu se mi je kot ribja kost v grlu v možganih zataknil podatek, da je tretji del izšel v le 500 izvodih. Jasno mi je, da branje v današnjih časih ni dejavnost za množice, a številka me je vendarle neprijetno presenetila.

Očitno res velja, da Slovenci knjige raje pišemo kot beremo, na prodajnih lestvicah pa kraljujejo priročniki za samopomoč in kuharske knjige. Ker imamo odlično mrežo knjižnic, ne moremo reči, da ne beremo zato, ker so knjige predrage. Preverila sem in med dvajseterico najbolj izposojanih knjig je trenutno le ena za odrasle, Zločin in kazen Fjodorja Mihajloviča Dostojevskega.

Jutri, na obletnico smrti Franceta Prešerna, praznujemo kulturni dan, sprašujem pa se, kako daleč je dan, ko bo umrla slovenska kultura. Kulture ni brez jezika, mulci pa se danes raje kot v materinščini sporazumevajo kar v angleščini.

Dobro se zavedam tudi, da bodo te vrstice dosegle le prepričane, ki si sobotnega jutra ne predstavljajo brez časopisa v rokah. Zadnjič sem opazila, da se je na moji poti do službe zaprl še en kiosk. Od Črnuč do Delove stolpnice iz glave naštejem le še tri. Tudi to je podoba naroda, a bralci smo posebno in vztrajno pleme, ki se ne da kar tako.

Kulture ni brez jezika, a ni je niti brez muzejev, galerij in gledališč. Pred kratkim sem v Drami gledala Za narodov blagor in ugotavljala, kako zelo aktualen je Cankar. Njegovi liki zvenijo natanko tako kot politiki našega časa. Platon je v Državi razmišljal, da dobri državi vladajo resnično bogati vladarji, ne tisti, ki imajo veliko zlata, ampak tisti, ki živijo dobro in razumno življenje. Kulturni ljudje, torej.

Živimo v izrazito nekulturnih časih, ko vlada le še zakon močnejšega. 2400 let po nastanku Države v Izraelu na oblasti toleriramo človeka, ki je, da bi rešil svojo kožo, pobil skoraj 62.000 ljudi, 70 odstotkov med njimi je bilo otrok in žensk. Njegov veliki zaveznik v Beli hiši grozi državam, ki so bile še včeraj njegove zaveznice, prebežnike uporablja kot menjalno sredstvo, kot kupončke za popust pri kakšnem trgovcu, okupirano državo, ki potrebuje pomoč, izsiljuje za redke rudnine, Gazo pa bi preprosto okupiral in iz nje naredil letovišče.

ZDA imajo ogromen kulturni vpliv, odraščali smo z njihovimi filmi in glasbo, a ta teden je kulturo (tudi to je zelo pogost pojav) s prvih strani časopisov izrinil šport, natančneje senzacionalni prestop Luke Dončića k Lakersom.

Naš najboljši košarkar mi je zelo simpatičen, a se mi zaradi selitve na zahodno obalo prav nič ne smili. Strinjam se namreč s tisto znano mislijo, da ti denar ne kupi sreče, a lahko trpljenje naredi bistveno bolj udobno. Bolj ko berem o množicah brezdomcev na ameriških ulicah, o tem, kako v eni najbogatejših držav na svetu še desetletja po diplomi odplačuješ študentsko posojilo ali bankrotiraš, ko resno zboliš, bolj se mi zdi, da bi Luka potegnil najpametnejšo potezo, če bi se vrnil domov, zraven pa lahko pripelje še Melanio.