Naš stari prijatelj pony

V pritličju ljubljanske stavbe z imenom črna vdova že nekaj časa deluje lokal s pridihom nostalgije, vsaj za tiste, ki smo se rodili v drugi polovici prejšnjega stoletja. Tam čas odšteva velika oranžna retro stenska ura z logotipom Iskra, na policah na klicatelje čakajo, a jih ne dočakajo, znameniti Iskrini telefoni iz časov, ko je bilo številčnico treba še zavrteti s prstom. S stropa visijo mikserji, mini hladilne torbe in oranžni reflektorji. Oblike so mnogim znane in domače, saj so jih pred desetletji uporabljali v marsikaterem slovenskem domu.

V tem prostoru se čas zavrti nazaj v bivšo državo, za katero se nekaterim zdi, da bi jo morali povsem izbrisati iz spomina in zgodovine. A to so bili časi, ko je jugoslovansko, natančneje slovensko industrijsko oblikovanje dosegalo veliko prepoznavnost. O tem priča tudi dejstvo, da je v stalni zbirki newyorškega Muzeja moderne umetnosti (MoMA) telefon iskra eta 80, ki ga je oblikoval eden od pionirjev slovenskega industrijskega oblikovanja Davor Savinc. To je menda v svetu največkrat kopirani slovenski izdelek, saj je bil zaščiten le v Evropi, drugje pa ne. V MoMi so tudi znameniti stol rex oblikovalca Nika Kralja, kiosk K67 arhitekta in oblikovalca Saše Mächtiga, prvi pa je bil že leta 1964 v zbirko umeščen mikrofon MD 9 Marka Turka.

Ko se znajdeš v retro lokalu s predmeti naše mladosti, se hkrati znajdeš v preteklosti. In prav tja me je v četrtek vrnila novica, da so v Centru Rog postavili Pony kotiček, ki so ga posvetili enemu najbolj prepoznavnih izdelkov slovenske industrije, priljubljenemu zložljivemu kolesu. Pony je bil majhen in velik hkrati, kolo, ki si ga moral imeti rad. Prve primerke so v tovarni Rog izdelali leta 1964, model pa je kmalu postal tako priljubljen, da je obsegal kar 43 odstotkov proizvodnje.

Tudi v naši družini smo ga imeli. Šele te dni sem se vprašala, od kod je prišlo to lepo belo kolo, ki ga je bilo zelo preprosto zložiti in je šlo celo v avtomobile, ki so bili v primerjavi z današnjimi majhni kot škatlice za vžigalice. Mami ga je za rojstni dan podaril oče in res je bilo to kolo za vse generacije, saj ga je sčasoma prepustila meni.

Bilo je nepogrešljiv del mojega odraščanja. Če se nismo s prijatelji »malo vozili okrog«, je ležalo nekje na dvorišču, vedno pri roki. Prav je prišlo tudi za male lumparije. V tistih časih smo otroci pač radi pritiskali na zvonce in nato hitro zbežali. Bilo je primerno tudi za (prepovedano) rabutanje. Nedaleč od našega igrišča so jabolka z nekega vrta kar klicala, naj si jih naberemo. Pony sem prislonila na ograjo, jo preplezala in zlezla na vrt. Nenadoma pa se je pred nami pojavil besen lastnik. Otroci smo brezglavo pobegnili, on pa nam je zaplenil kolesa, tudi moj ljubi pony. Kmalu sem se s skesanim obrazom vrnila na kraj zločina in z obljubo »nikoli več« je bil spet moj.

Bil je vsestransko uporaben. Vozila sem ga tudi tisti mesec, ko sem imela nogo v mavcu. Z njim sem lažje sledila prijateljem, kot če bi šepala naokrog. Tudi med počitnicami v avtokampu se je dobro obnesel, sploh če je bila pot do stranišča predolga.

Potem je nekega dne izginil in včasih mi je še vedno žal za njim. Spet bi se lahko vozila, le na Vršič prav gotovo ne bi šla, pa čeprav so se po serpentinah lani najbolj nori podali že desetič.

To legendarno kolo so pred nekaj leti obudili v življenje v sodobnejši različici, prvi ponyji pa so postali muzejski primerki. In prešinilo me je, kam sodimo mi, ki smo vozili originale.