Nič ne vemo o naših otrocih

Hotela sem pisati nekaj drugega, a od tistega 3. maja ne morem razmišljati o ničemer drugem kot o tem. Berem izjave strokovnjakov, poskušam doumeti. Kaj se zgodi v glavi otroka, da toliko časa natančno načrtuje, katere sošolce in sošolke bo ubil? Da napada ne obžaluje? Kakšna osebnostna motnja je to? In če je, zakaj je ni nihče zaznal, opazil prej? Kje je dobil idejo za to? Doma ne. V šoli ne. Kje?

Pogovarjam se z ljudmi, z materami in očeti, berem članke novinarskih kolegov, Zorane Baković, Špele Kuralt, Novice Mihajlovića, na spletu debate: kdo je kriv? Res zgolj srbska družba, ki glorificira nasilje? 

Največji problem vidim v tem, kako  se odzivajo mediji in kako na spletu reagira zrela javnost, pravi antropolog dr. Dan Podjed.  Črno-bela razprava  kliče k linču takoj, ne da bi preverili informacije. To je najbolj žalostno. Da ne želimo zares raziskati, kaj se dogaja.

Kolega iz Beograda mi je preposlal zapis pisateljice Monje Jović, ki se mi zdi eden najbolj občutljivih zapisov na to temo do zdaj.

»Dan po tem dogodku je bolj črn kot včerajšnji,« piše. »Zato, ker si bomo lagali, da otrok s pištolo ni naš otrok, da otroci, ki so umrli pod streli, niso naši otroci. Rekli si bomo, da je trinajstletni K. s pištolo psihopat, tak se je rodil in proti temu ne moremo nič.«

Toda K. je naš otrok, zapiše. Otroci, ki so ga žalili, ker je piflar, ki jeclja, so naši otroci. Otroci, ki so mu poskušali pomagati, so naši otroci. A tudi otroci, ki po družbenih mrežah pišejo, da je K. car, so naši otroci. Otroci, ki so prestrašeni in žalostni, so naši otroci. Otroci, ki so besni in v svojih glavah načrtujejo strašne stvari, so naši otroci. Nič ne vemo o njih.

Ponavljajte si to kot mantro, zdravilno je: Nič ne vem o svojih otrocih.

Nič ne vemo, in tudi strokovnjaki, pedopsihiatri, pedagogi, psihologi se morajo nenehno prilagajati hitrosti razvoja tehnologij. Kam gremo? Nimamo pojma, kakšne vsebine vstopajo v njihove glave, tudi če omejimo dostop do tehnologije na pol ure na dan, tega ne bomo mogli preprečiti. S pametnimi telefoni se je odprla Pandorina skrinjica. Že večkrat sem citirala dr. Jean Twenge, profesorico psihologije na Univerzi San Diego, avtorico knjige iGen, ki je še pred pandemijo opozarjala, da je »porast pametnih telefonov povzročil globalni potres v duševnem zdravju otrok, z magnitudo, ki je nismo videli nikoli prej v zgodovini«.

Prišel je čas, ko se bomo morali soočiti s tem, da imajo naprave, ki smo jih tako neprevidno položili v roke otrok, nepredvidljive učinke na njihova življenja. V njihovih dlaneh je dostop do vseh informacij na svetu, za mnoge niso dovolj zreli. Ne poznamo svojih otrok, ne moremo jih poznati, ker se njihov čas zaradi informacij vrti prehitro.

Naši otroci so kmalu po tragediji v Beogradu na tiktoku lahko videli posnetke o streljanju, zvok pištole, krike. Kako je to mogoče? Nekateri so jih pogledali s starši, se z njimi pogovorili, drugi so jih gledali sami, algoritem jim je ponudil nove. Tiktok je vsebine kmalu umaknil. A ne vemo, kaj to sproži v otroških možganih. Ne v vseh iste stvari. V enem od otrok to morda ne bo sprožilo samo sočutja, groze in strahu, ampak nekaj drugega. Ker - kdo so potem tisti otroci, ki so se kmalu po dogodku snemali s plastičnimi pištolami, tisti, ki so K. oklicali za carja? Soočiti se bo treba z novim virusom, se bojim.

To, kar se je zgodilo v Celju na strehi blagovnice, je bil znak za alarm. Posnetki brutalnega nasilja, ki so se pojavili na družbenih omrežjih. Nekdo je snemal, da bi objavil. Živimo v dobi skrajnega narcizma, ki gre z roko v roki s kulturo spektakla. To, kar se dogaja, je simptom tega, kar smo ustvarili, pravi dr. Dan Podjed, ki je že v svoji knjigi Videni napovedal, kaj se dogaja s skrajno narcisistično kulturo. Umor, nasilje, ki ga posnameš, da ga boš predvajal, pa čeprav s tem ponudiš dokaz, da si kriv. Važno je posneti.

»Vaši otroci niso nikoli sami, tudi če sedijo sami s svojim telefonom,« piše Monja Jović. Medtem ko vi čistite solato, je vaš otrok morda ravno postal žrtev nasilja na spletu ali je sam tisti, ki nekoga nadleguje prav v tem trenutku. Zato: govorite s svojim otrokom vsak dan. Vsak dan. Lahko zveni kot kliše, ampak je res. Naše izkušnje, ki smo jih imeli kot najstniki, so neprimerljive s tem, kar doživljajo oni. Nam so se stvari zgodile v enem mesecu, imeli smo čas, da jih predelamo, njim se  zgodijo v enem dnevu. Ali v dvajsetih sekundah, kolikor traja posnetek. In nato pride drugi, in za njim drugi.  V nekaj tednih, ko ne govoriš s svojim otrokom, ga lahko za vedno izgubiš.

In jih izgubljamo.

Mi, starši, na facebooku, na facebooku, poudari Dan Podjed, razpravljamo o tem, kako so naši otroci zasvojeni s tehnologijami. Kakšna hipokrizija je to.

Ob večerih sedimo skupaj, in namesto da bi si z otrokom gledali v oči in ga poslušali, zares slišali, gledamo vsak v svoj zaslon.

Njihovi svetovi se nam zdijo strašni in grozeči, nočemo vedeti, kaj je igra fortnite, nočemo vedeti, kako deluje snapchat, nočemo vedeti, kaj se dogaja na tiktoku. Niso se naši otroci izolirali od nas, pravi. Mi smo se izolirali od njih, ker nočemo videti, kakšni so njihovi svetovi. Oni morajo z njimi opraviti sami. Včasih ne znajo, ne zmorejo.