Ne dihaj mi za vrat

Pogovorimo se o (bolestni) radovednosti. Ni mi bilo še dano razsvetljenje, zakaj bi znanko zanimalo, ali imam otroke in zakaj (še) ne, oziroma znanca, koliko zaslužim in zakaj sem menjala službo. Saj ne, da bi bile te informacije kakšna velika skrivnost, le nimam želje niti potrebe, da bi se o tem pogovarjala z vsakim, ki mi naključno prekriža pot. Najbrž se je to vdiranje v osebni prostor posameznika dogajalo od zmeraj, a vsaj mene je začelo zadnje čase vedno bolj motiti.

Cenim intimo in ne želim z vsakomer razpredati o določenih življenjskih odločitvah, poznam pa veliko ljudi, ki imajo podobno potrebo po zasebnosti. Zato mi je tuja misel, da bi, ko po desetih letih na primer po naključju srečam (nič več kot) znanko, začela vanjo drezati, kje dela, koliko zasluži in zakaj hodi na počitnice v Piran, ko pa je Grčija mnogo bolj svetovljanska. Zakaj je pri 35 letih še vedno samska, če pa ji že glasno tiktaka biološka ura.

Nekateri ljudje so tako zelo vsiljivi in moteči v svoji bolestni radovednosti, sodbah in pokroviteljstvu, da bi včasih koga kar kresnila po nosu, pa se to seveda ne spodobi, ker smo bili vzgojeni, da se nasmejimo, zamahnemo z roko in le preklinjamo globoko v sebi. Ko se ob teh vsiljivkah in moralnih sodnikih tako zadržujem, sem vsakič res jezna sama nase.



Prav zanima me, koliko časa potrebuje človek, da na 'zakaj pa ti še nimaš otrok' odvrne jasno, ostro in odločno: 'Brigaj se zase in mi ne dihaj za ovratnik, koza nora.' Vem, zadnji dve besedi bi mirno lahko izpustila, pa so Predinovi stihi na mestu. Res je, da so mi med odraščanjem vcepili precej čuta za spoštovanje drugih in ljudi ne zmerjam kar vsepovprek, a vsi si ne zaslužijo spoštovanja zgolj zato, ker so stari.

Zadnje čase sem pogosto v skušnjavi in vedno ne zmorem ostati mirna in stoična. Nekaj je k temu zagotovo pripomogla pandemija koronavirusa, ko smo bili dolge mesece izolirani od ponorelega sveta, veliko sami s seboj, tako da sem potem potrebovala kar nekaj časa, da sem se znova privadila množici. A kljub temu me je dosti stvari motilo že prej, pred prihodom zloglasnega virusa, ki je spremenil svet.

Vznejevoljilo me je, ko se mi je na pošti tesno za vrat prilepil osebek za menoj, čeprav je črta, za katero mora stati naslednji v vrsti več kot jasno označena. Podobno se mi še zmeraj dogaja v trgovinah, lekarni. Ljudje preprosto ne spoštujejo osebnega prostora drugih. V to isto kategorijo sama štejem tudi vtikanje nosu v zasebne stvari, osebno doživljanje, življenjske odločitve. Nekateri ob grdem pogledu in molku sicer hitro dojamejo, da so prestopili mejo, drugim je treba to jasno in glasno povedati.



Vprašanje, ki me bega, je, zakaj se to sploh dogaja – da nekdo čuti potrebo nekoga, s komer si ni ni blizu niti po prijateljski niti po sorodstveni liniji, spraševati o zasebnih stvareh. Nikoli v življenju še nisem ženske vprašala, zakaj nima otrok, in tudi nikoli ne nameravam. Niti, zakaj je samska, ko pa ji emšo več kot jasno kaže, da se ji iztekajo »najlepša leta«. Zanalašč uporabljam tak diskurz, ker ga namreč mnogi in vem, da bo na papirju oziroma ekranu zabolel. In že ko pišem, postanem nervozna ob teh besednih zvezah.



Najlepša leta, biološka ura, srečno samska. Kot bi živeli v srednjem veku, čeprav si mislim, da se tedaj s tem še niso obremenjevali in je bilo ženskam (niti moški niso izjema pri vprašanjih, kot je: ‘ti boš pa kar do smrti samski?’) vsaj nekaj prihranjenega. Naj se vsak briga zgolj in samo zase, prepričana sem namreč, da se pod sleherno preprogo kaj najde.

A se pogosto kuka pod njo; ko te recimo znanka, na katero naletiš na slovenski obali, začudeno pogleda in izbruhne: 'Ti pa kar sama tukaj? Ubožica.' Pravzaprav je – po mojem skromnem prepričanju – ravno obratno, kar se uboštva (na duhu) tiče.