Stavek, ki je ubil največ sanj: Kaj bodo rekli drugi

Ena najljubših lastnosti majhnih otrok mi je njihova neznanska radovednost. Tako zelo jih vse zanima, iskre dobijo v očeh ob preprosti najdbi, ki prav nanje čaka nekje za vogalom. Presune jih zvonček, pozabljen na tleh, potem ko je padel iz šopka. Pravljica, zanimiva, skrivnostna, zabavna. Otroci niso privoščljivi, zamerljivi, temveč čisti in iskreni. Znajo se naglas in na široko nasmejati. Upajo si, medtem ko nas obdajajo raznovrstni strahovi, tako banalni, na trenutke celo žalostni, da bi človek kar umrl – od smeha.

O tem sem razmišljala, ko sem se oni dan zvečer vračala s koncerta Iztoka Mlakarja. Izjemen igralec, ki ga že desetletja spremljam, še bolj kot s stvaritvami na odru novogoriškega teatra me vedno znova presune s svojimi kantavtorskimi presežki. S štorijami in baldorijami, romancami brez krjance, baladami in štroncadami. Z verzi, ki so bili aktualni pet, deset let nazaj, pa so danes znova, celo vedno bolj. Mlakar je nadarjen zabavljač v najžlahtnejšem pomenu te besede, a kar me pri njem najbolj navduši, je – da me nasmeje. In ne zameri, če smeh doni, odmeva.

Igralci pogosto pravijo, da jim je ljub glasen smeh občinstva, a čutim, da se Slovenci tudi tu, čeprav skriti v temi dvorane, ne upamo popolnoma sprostiti. Največkrat se zadržano nasmihamo, mencamo, poslušamo, bog ne daj, da bi bili najglasnejši. Da, Slovenci, ker vendarle menim, da je to del nas, ta zadržanost, ta strah, kaj bodo rekli ljudje, če se bomo zakrohotali iz globin trebuha.

Pri Iztoku Mlakarju je skrivanje v temi nemogoče. Če ste bili na katerem od njegovih glasbenih nastopov, potem veste, da je stolov zgolj okrog 60, morda kakšen manj, redko več. Luči so prižgane, oder povsem blizu tistim v prvi vrsti, očesni stik zato neizbežen. Tudi smeh tako človek težko zadrži oziroma skrije. In tu je tisti otroški pogum, upati se smejati naglas, čeprav je tistemu ob tebi po malem nerodno, da bi se najraje skril nekam zadaj in se delal, da te ne pozna. Ker odrasli se pač znajo zadržati, morajo se znati zadržati, ne gre, da te posluša vsa dvorana, preprosto ne gre. To se ne spodobi.



Veste kaj? Gre. Gre! Samo preseči je treba tiste ovire v sebi, ki preprečujejo sprostitev in čisto uživanje v nekem nastopu, ki ti tako veliko da. Zakaj bi sam sebi torej dovolil, da si za nekaj prikrajšan, zgolj zato, ker se bojiš, »kaj bodo rekli drugi«. Ne vem, ali je res John Lennon nekoč dejal, da je to stavek, ki je ubil daleč največ sanj, morda je bil le kakšen neznanec iz majhnega kraja, ki so mu s temi besedami vzeli del duše.

Smeh je taka prvinska stvar, otročja, če hočete, preprosta in – nujna. Naj si bo na performansu, ko z glasnim krohotom v prvi vrsti zmotiš igralca, pa ne zameri, ravno nasprotno, še sam se nasmeji – tebi, sebi, morda tudi tistim, ki se znajo zadržati. Meni to ne gre, nikoli mi ni šlo. Imam kakšen talent, toda zadržati smeh ni eden od njih. Zaobšlo me je to in nikoli mi ni bilo niti za trohico žal.

Moj smeh pogosto odmeva po vsej dvorani, slišati ga je najmanj v deseto vrsto novogoriškega gledališča. Zadrega, ki me je ob tem spremljala v občutljivih srednješolskih letih, je do danes – upam si reči hvala bogu – že minila. Po malem se mi celo smilijo tisti, ki so nekje na poti v odraslost docela izgubili otroka v sebi, ga tako zelo potlačili, da se ne upajo več smejati naglas. Ne boli, verjemite. Ne rani. Ne poreže. Le – odleže.