O snežaku, predsednikovi frizuri in avtoritetah, ki to niso

Vzgojena sem bila tako, da spoštujem avtoritete. O odločitvah učiteljev in zdravnikov, da o duhovnikih sploh ne govorim, se med mojim odraščanjem nikoli ni dvomilo. Četudi se mi je kakšna ocena zdela nepoštena, je bila po mnenju staršev očitno zaslužena, ker učitelj pač ve najbolje. A priori so bili nekateri poklici, ki jih je bilo treba obravnavati z neznanskim spoštovanjem, ne meneč se za to, kako ga je oseba opravljala.

Z leti sem si mnenje o tem, kdo avtoriteta v resnici je in kdo ne, ustvarjala sama, ker mi je pogum nekoliko zrasel, možgani pa tudi. Na neki točki sem začela dvomiti prav o vsem, o čemer se je podvomiti dalo. Tudi oziroma predvsem o avtoritetah. Blazno fino se mi je zdelo biti uporniška. Dvomiti. Lahko človek opravlja neki spoštovanja vreden poklic (in učiteljskega še danes neizmerno spoštujem), ampak ne da mu zgolj kravata ali diploma pravice, da soli pamet, če je sam nima. Tako nekako sem menila. V teoriji se mi je vse skupaj blazno fino izšlo. V teoriji.

Ker potem pride resnično življenje, ki seveda nikoli ni zgolj črno-belo. In pridejo avtoritete, o katerih kot odrasla, dokaj razgledana posameznica znova dvomim. Dvomim vedno bolj. Verjamem na primer, da bi nas nekdo s pokončno, pošteno in odločno držo lahko hitreje popeljal v bolj »normalno« življenje. Le vidim ga ne, ne poznam ga.



Gledam predsednika republike, ki v zlikani suknji, s popolno pričesko, na enem kolenu in z masko na obrazu med postavljanjem sneženega moža na svojem priljubljenem družbenem omrežju omenja, da bi moral vsak odrasel obdržati nekaj otroka v sebi. Slutim širok nasmeh za masko. Slutim otroško veselje in malce mu zavidam, predsedniku države. Poveljniku Slovenske vojske. Blazno fino se sliši, kajne? Naziv, ki bi si ga želel marsikdo in bi si ga tudi zaslužil. Želela bi mu reči, našemu nasmejanemu predsedniku republike, da je on ta avtoriteta, naš ponos. A kaj, ko je moj nasmeh najmanj toliko grenak, kolikor je njegov (prisiljeno) filmsko blesteč.

Če me kaj nervira pri ljudeh, je to tiščanje glave v pesek, ko nastopi kriza. Morda se res kakšna minorna težava reši sama od sebe, zagotovo se kdaj tudi je, a ne tako velika, kot je ta, s katero se soočamo zdaj. Ne bodo nas rešile lepe, v celofan zavite besede, ne bodo nas rešili selfiji na družbenem omrežju, na katerem je vse neskončno popolno, pač pa dejanja. In z vsem dolžnim spoštovanjem, gospod predsednik, teh od vas v zadnjem času ni bilo prav prida.



Po eni strani celo razumem, kakšen je namen norčavih fotografij, ki mnoge vrnejo v najstniške dni. Odklop. Pozabiti besede, kot so virus, epidemija, mrtvi. Odpeljati misel stran od realnosti. Svet se je v otroškosti zdel neskončno velik, zanimiv, vse je bilo razburljivo, človek na pragu odraslosti čuti, da mu je sleherna stvar na dosegu roke. In mu v resnici tudi je bila. V današnji realnosti, ko smo ujeti med meje svojih občin, ko vidimo sodelavce le po videopovezavi, ko se je življenje šolarjev in dijakov preselilo v majhen zaslon, pa je vrag vzel šalo. To ni več božična komedija in zato se belina tistih popolnih zob zdi bolj posmeh kot pa kaj drugega. Morda je bil namen dober, mogoče je kakšna svetovalka mislila, da bo snežak državljanom prinesel nekaj prepotrebne utehe, odmik od vsakdanjih križev in težav.

A vse je zgolj posmeh, gospod predsednik. Avtoriteta ste, morda bi se veljalo začeti tudi obnašati tako. Simpatične fotografije ne odvrnejo pozornosti od resničnih težav – teh pa imamo toliko, kolikor jih nismo imeli že desetletja. Saj nič ne rečem, rekreacija je koristna za zdravje, tudi oprijete pajkice so na vas videti strašno dobro, marsikdo vam zavida fizično pripravljenost, o tem ne dvomim. A zdaj, v tem trenutku, potrebujemo zdravo pamet, glas razuma. Nagovor, ki ne bo sestavljen iz puhlic, pač pa iskren in tolažilen. Da, potrebujemo avtoriteto, če hočete.

Ne bom obupala nad nikomer. Iščem naprej. Avtoriteto, ki ji bom zaupala, kolikor človeku moje starosti in življenjskih izkušenj pritiče. Avtoriteto, o kateri bom lahko kdaj tudi podvomila. Nekaj uporništva si človek v teh časih menda lahko privošči, ali pač?