V nadaljevanju preberite:

Za prismuknjenega bi označil človeka, ki bi mi, ko sem konec avgusta pristal na feškem letališču, rekel, da bo rdeča nit mojega dopustovanja na afriškem severozahodu postala soupe marocaine, maroška juha oziroma harira.

Termometer je v senci kazal krepko prek štirideset stopinj Celzija, na razbeljenem parkirišču pred letališkim poslopjem jih je bilo čutiti petdeset, sto ali sto petdeset (pekel, skratka) in vroča čorba iz paradižnika, čičerike, jagnjetine, jušnih rezancev in mešanice začimb, v kateri prednjači koriander, je bila pri dnu spiska stvari, ki bi jih hotel spustiti po grlu. Takrat pravzaprav še nisem vedel, da kaj takšnega, kot je soupe marocaine, sploh obstaja; praviloma se poskušam izogibati pretiranemu vnaprejšnjemu poizvedovanju o državah, ki jih bom obiskal, saj temeljni zakon potovalne logike veleva: manj ko veš, več se boš čudil. Vprašanje, ali boš presenečen pozitivno ali negativno, je že drugotnega pomena.