Zaradi hude artroze so mi vstavili umetno koleno. Zdaj je teden dni od šivanja mišice rotatorne manšete desne rame. Po zlomu ključnice so mi predpisali mesec dni mirovanja, z roko v opornici, zdaj pa naj bi se začel razgibavati. V križu se mi pojavljajo bolečine, ki se iz dneva v dan stopnjujejo. V prstih desne roke ne čutim prave moči. Kaj mi svetujete in kako mi lahko pomagate v tem obdobju, ko ni mogoče priti na nobeno fizioterapijo?



To je samo nekaj težav pacientov, ki so mi pisali in me klicali v zadnjem mesecu, ker so potrebovali nasvet fizioterapevta. V obdobju epidemije koronavirusa nekaj časa ni bilo dovoljeno opravljati fizioterapevtskih storitev, zato sem jim po svojih najboljših močeh pomagal z navodili po telefonu. Z nekaterimi sem se v dneh po sprostitvi omejitev že srečal in preveril stanje v živo, z rokami, in nadaljeval terapijo. Pacienti niso mogli verjeti, v kako kratkem času in kako velike spremembe so mogoče z uporabo manualnih tehnik. Res neverjetno.


Ko se terapevti dotaknemo mišice, občutimo njeno napetost, temperaturo in premičnost tkiva. Zaznamo spremembe, premike in tako ocenjujemo odstopanja od pričakovanega, normalnega. Z dotikom dobimo veliko informacij o tkivu, ki ga želimo obravnavati. Tako se lažje odločimo za najprimernejšo tehniko.

Mišico, ki je zelo napeta, bi raje sproščal, kot pa krepil z vajami, namesto nje bom raje krepil kako drugo. S pretirano vadbo lahko nastanejo poškodbe in pri trenutni modi vodene skupinske vadbe (visoko intenzivne vadbe, razne vadbe stabilizacije, moči, fitnes), pa tudi pri individualnih športih je tega kar veliko. V ospredju so moč, hitrost in intenzivnost. Ali res naše telo in glava potrebujeta take napore ali mogoče s tem le kompenziramo slabo počutje v službi, družbi, doma?

V dosedanji praksi še nisem imel priložnosti primerjati terapevtsko učinkovitost manualne fizioterapije z drugimi terapevtskimi tehnikami, saj je bil vedno del fizioterapevtske obravnave namenjen manualnim, se pravi ročnim tehnikam. Tako sem delal predvsem zaradi svojega prepričanja, da za pacientovo izboljšanje stanja uporabim vse svoje znanje, ki ga trenutno imam.

Tako sem razmišljal in delal v času službovanja na ortopedski kliniki kot tudi zdaj, ko imam zasebno ordinacijo v Kranju in Ljubljani. Ta dober mesec dni je fizioterapija temeljila na terapevtskih vajah, elektroterapiji, hlajenju oz. ogrevanju tkiva, raznih aparaturah, a brez dotika terapevtovih rok. Za paciente je bila to manj primerna, zame pa zelo poučna izkušnja.



Kar nekaj ljudi po operaciji je bilo veselih, da so bili operirani še pred uvedbo omejitev zaradi epidemije, a so ostali brez fizioterapije in veselje jih je hitro minilo. Zgodnja fizioterapija namreč po mojih izkuš­njah pomembno vpliva na končni rezultat rehabilitacije. Kljub temu da veljajo po mnogih operativnih posegih ali poškodbah omejitve glede gibanja in obremenjevanja, je zelo pomembno ohranjati maksimalno mogočo funkcijo sosednjih sklepov in okolnega tkiva.

Zelo pogosto imava s pacientom, ki so mu predpisali imobilizacijo (opornica, trikotna ruta) zgornjega uda po operaciji v predelu ramenskega obroča, velike težave, ko se trudiva doseči polno gibljivost uda. Poškodovano tkivo mora res mirovati, popolnoma nepotrebno pa je mirovanje drugega tkiva, ki tako izgublja moč, prožnost. To lahko prepreči primerna fizioterapija.

Po mojih izkušnjah je najučinkovitejša manualna terapija, pri kateri se telesa, tkiva dotikamo, ga premikamo z rokami. Obstaja veliko različnih manualnih tehnik in vsaka ima svoj učinek na tkivo. Verjetno ste že slišali za limfno drenažo, večina vas je že bila na masaži, v fizioterapiji pa uporabljamo še veliko drugih zelo učinkovitih manualnih tehnik (fascialne tehnike, bownova terapija, kraniosakralna terapija …). Svoje učinke imata tudi božanje in objem najbližjih. Obojega naj bo čim več. Uživajte.