Ambasador kruha, ki pri 104 letih še vedno peče in kmetuje

»Če kruhek pade ti na tla, poberi in poljubi ga,« je rek, ki so ga številne babice prenašale na svoje potomce in z njim poskušale vsaditi mladeži ljubezen do te dobrine. Slovenci se bomo vsaj v prihajajočih dneh najbrž pogosteje kot o kruhu pogovarjali o peki potice, vendar marsikdo kruha ne bi za nič na svetu zamenjal za še tako dobro potico. Vonj svežega kruha je eden najlepših vonjev na svetu.

V Ravnah pri Cerknem so v nedeljo kruhu posvetili kar celo prireditev. Poimenovali so jo Praznik domačega kruha; na njej se je 26 domačink in domačinov potegovalo za naziv najboljšega kruhopeka. Na ocenjevanje so prinesli 30 hlebov kruha, ki jih je pregledala in ocenila strokovna komisija – vodil jo je Brane Tušar. Menda je ideja o organizaciji praznika, posvečenega kruhu, vzniknila čisto slučajno, ko so se na vasi menili, kdaj in na kakšen način je kdo pekel kruh ter kako mu je ali pa ni uspel.

Tekmovanje v peki kruha v Ravnah pri Cerknem FOTO: Bojan Tavčar

»Doma vsi pečejo kruh, neke izmenjave znanja in izkušenj pa ni bilo, zato se nam je zdelo dobro, da se kruhopeki povežejo,« je povedal Damijan Bogataj iz Raven pri Cerknem. Pa ne le med seboj, pač pa tudi po strokovni plati – poznavalec kruha dr. Boris Kovač je namreč obiskovalcem predstavil nekaj malih skrivnosti velikih pekovskih mojstrov, ki jih velja upoštevati pri domači peki.

Da ta ni povsem preprosta, je poudaril eden od tekmovalcev – na ocenjevanje je kruh prineslo kar deset moških – Žarko Rejc, ki je sicer nadvse vešč peke pice v krušni peči, peka kruha pa zahteva nekoliko drugačen pristop oziroma nekaj malega izkušenj. Kot pri vsaki stvari je tudi pri kruhopeki tako, da mojstra naredi vaja.

»Treba je ugotoviti, kdaj zakuriti, da je peč ogreta, ko je kruh ravno prav vzhajal. Za pico je dobro, da je peč čim bolj vroča, ker je tako pica prej pečena. Za kruh, ki se peče kakšno uro, pa je stvar bolj delikatna,« je dejal Rejc. Zmage mu letos ni uspelo odnesti, a bo imel znova priložnost prihodnje leto. Vsi, ki so na ocenjevanje prinesli svojo domačo dobroto, so prejeli praktične nagrade, najboljši pa tudi priznanja.

Ambasador domačega kruha

Najbolj presunljiv in ganljiv trenutek Praznika domačega kruha je bila zagotovo podelitev priznanja 104-letnemu Ivanu Bevku, ki doma še vedno peče kruh, kmetuje na svoji zemlji in je vsem, mladim in starim, lahko za svetal zgled. Maja bo praznoval 105. rojstni dan. V Ravnah so ga v nedeljo razglasili kar za ambasadorja kruha in tega priznanja je bil – upravičeno – nadvse vesel.

Bronasti klas sta prejela Mateja Prezelj in Marjan Trpin, srebrnega pa Mojca Drole in Dora Pirih. Najvišje priznanje za najboljši kruh je prejel Rado Lapanja. Njegova zgodba o tem, kako oziroma zakaj je sploh začel peči kruh, je res zanimiva.

Lapanja je eden od oskrbnikov planinske koče na Poreznu. Kruh je, kot je povedal na prireditvi, začel peči povsem po naključju. V koči jim je kruha zmanjkalo, zato je poklical domov ženo, ki mu je dala navodila, kako naj se loti peke. Od tam do naziva najboljšega je bil le še korak.

V Ravnah pri Cerknem so v nedeljo kruhu posvetili kar celo prireditev. FOTO: Bojan Tavčar

No, pravzaprav jih je bilo kar nekaj, ker znova, vaja dela mojstra. Organizatorji so poleg omenjenih podelili še štiri posebna priznanja. Pohvalo za najboljši kruh iz domačega žita je prejela Zala Lampič, pohvala za najlepši hlebec je šla v roke Vide Prezelj, medtem ko je priznanje za najboljši kruh v konkurenci (zgolj) moških prejel Luka Pirih.

Prireditve se je udeležilo okrog sto ljudi, predvsem domačinov, saj kakšnega velikega razglasa pred samim dogodkom niti ni bilo. Organizatorji so letos bolj ali manj tipali teren, v prihodnje pa nameravajo nadgraditi prireditev in nanjo privabiti še več obiskovalcev tudi iz drugih krajev.

Kruh je ocenjevala komisija. FOTO: Bojan Tavčar

Praznik domačega kruha bodo, kot so obljubili, organizirali tudi prihodnje leto; njihovi načrti so visokoleteči. Poskusiti povezati regijo ali kar celotno državo, organizirati strokovni simpozij na temo kruha, preučiti tradicijo mlinarstva, morda celo spodbuditi ljudi, da bodo začeli sejati žito.

»Stara znanja so še malo živa, zato jih je treba do časa predati naprej mlajšim generacijam,« je povedal Damijan Bogataj. Držimo pesti, da jih je uspeh premiernega praznika domačega kruha spodbudil in da jim bo – morda tudi ob podpori občinske uprave – načrte uspelo udejanjiti. Da se ne bodo – če smo že začeli z rekom o kruhu, pa še končajmo z njim – »najedli zarečenega kruha«.