Ko z užitkom gledaš tudi, česar nočeš videti

Kar zganjajo, opisujejo kot kreativni zbiatlon treh zmerno fejst fantov. No, fantje so več kot fejst, zbiatlon pa je bolj kot ne ultravzdržljivostna, tudi mazohistična preizkušnja, saj so pripravljeni za eno samo dobro fotografijo logistiko usklajevati po mesec in več, postavljati sceno in skrivati luči, »kolikor jih nimajo niti v filmskem studiu«, zdržema 26 ur, plezati na potencialno samomorilske površine, celo stati do kolen v dreku – dobesedno. A če se ne bi pri tem sicer zelo resnem delu tako dobro zabavali in uživali v neomejeni svobodi izraznosti, ne bi bilo ne prvega, ne drugega, ki se prav zdaj na ogled postavlja na Ljubljanskem gradu, kaj šele tretjega niza serije (Ne)znana, ki je že v nastajanju.

Branko Čeak, Jože Maček in Domen Pal, če jo uberemo po abecednem redu, imajo skupnih več reči: nobeden od njih se ni šolal za fotografijo – Čeak je nediplomirani literarni komparativist, Maček nediplomirani montanist, to je strokovnjak za rudnine, Pal pa absolvent filozofije in rusistike –, a jim profesionalna in javnost na splošno vsekakor mora priznati, da svoje delo obvladajo. Branko in Jože, mojstra osvetljevanja, kot duet ustvarjata predvsem visoko estetske fotografije (luksuzne) opreme za prosti čas, medtem ko se Domen odlično znajde v malodane vseh žanrih: od portretne do fotoreportažne fotografije. Težko bi rekli, da jim pri delu manjka izzivov, a vsi trije so na neki točki ugotovili, da jim nekaj manjka, da jih prilagajanje zahtevam naročnikov rahlo do pretežno duši, in zato potrebujejo kanal za sproščanje svoje kreativnosti.

Sprožilec za poznejše rojstvo triglavega fotokolektiva je bilo naročilo National Geographica Domnu, naj Ljubljano prikaže na drugačen, neustaljen način, a naloga še zdaleč ni bila lahka, zato je poiskal pomoč pri Branku, skupaj so staknili glave. Ideja, da bi stikali zgolj za še neodkritimi kotički prestolnice, jih ni navdušila, pač pa so kopali za globljo vsebino, za nečim, kar bi opazovalca presenetilo, osupnilo, da bi se ob sicer že stokrat videni stavbi ali detajlu vseeno spraševal, kaj ali kje je že to ...



»Utrujeni od fotografiranja stvari, ki nam ne pomenijo nič, smo se strinjali, da bi bilo smiselno kdaj vse te naše luči usmeriti v kaj vrednega. Kar delamo, torej delamo zase, nič od tega ni naročeno,« je prapočelo njihovega delovanja strnil Čeak. Toda ko so fantje pred leti iz smrdljivega ljubljanskega podzem­lja prišli z nepričakovano estetskimi fotografijami, so si jih zaželeli v javnem podjetju Vo-Ka, »a komercialni moment ni namen našega kolektiva«, je poudaril Čeak, med fotografi fenomen že sam po sebi, saj po uradni medicinski definiciji velja za slepega.

»A problem je definicija, saj sam vidim v primerjavi s tistimi, ki so res slepi, le izrazito zožen vid imam,« je povzel posledice dedne bolezni, ki invazivno prizadene mrež­nico obeh očes, »a to, da vidim malo, je nedvomno dobro za moj dušo. Fokus tam, kjer mora biti, stvari okoli te pa ne motijo.«

Scenarij in režija

In rezultati skupnega dela treh očalarjev – odtod tudi ime njihove (z)družbe – so res navdušujoči, zlasti vsebinsko in kompozicijsko. V ozadju vsake fotografije sta namreč dejanski scenarij in režija, ki se sicer po potrebi ali po trenut­nem navdihu utegneta tudi obrniti na glavo. Tega sicer ogledovalec žal ne ve, morebiti pa nekega dne zgodbe s scene tudi zapišejo, so obljubili, je pa, zlasti če te po razstavi vodi Čeak, ki je rojeni zgodbar – tako v govorjeni kot pisani besedi –, kar občasno začini še z igralskimi vložki, ob fotografijah, polnih barv in svetlobe, vse skupaj napol filmsko doživetje.

V prenovljeni Galeriji S na Ljubljanskem gradu, ki je na eni strani zamejena s pravimi skalami, je na ogled tudi nekaj fotografij iz prve serije, razstav­ljene v Cankarjevem domu in tudi Magistratu pred štirimi leti, pa seveda iz nove serije (Ne)znana, ki je šla v malo drugačno smer. »Neznano niso samo kraji, ki jih ne poznamo ali so posneti iz drugih perspektiv, kot na primer tista izza hrbta kipa na vrhu Centromerkurja, Lutkovnega gledališča ali ljubljanskega Magistrata. Zdaj se nam ne zdi več potrebno delati lepih vizur Ljubljane in njenih čudovitosti – to znamo, to smo naredili –, pač pa smo prisluhnili predlogu Helene Türk, koordinatorke likovnega in galerijskega programa na Ljubljanskem gradu, in naredili premik v nekaj aktualnega, v realno dogajanje, ki ga ne vidimo oziroma nočemo videti.



Iz prve serije je bila v tem kontekstu narejena fotografija iz ljubljanske kanalizacije, ki je pač ne more videti vsak, smo pa s tem omogočili vpogled v nekaj, o čemer sploh ne razmišljamo ali nočemo razmišljati. Ko dobesedno stojiš v dreku, pa vidiš, kdo smo, kaj smo, zavohaš naš smrad,« je bil ekspresiven Čeak. »V novem sklopu gre bolj za to, o čem razmišljamo, ko ne fotografiramo: o smrti, življenju, odnosih ...« Zato so se zakopali v aktualnost, v problem begunstva, brezdomcev, se izgubljali v Rogu, izprosili pa si tudi vstop v hospic.

Fotografiranje na dolge proge

Dva meseca je minilo od prvega klica tja do končne fotografije, »od urejanja formalnosti do potem spoznavanja ljudi, ki so v procesu soočanja s svojim odhodom in je zadnje, na kar bi pomislili, deljenje svoje podobe z javnostjo. A kakorkoli, to je tudi prostor druženja in pogovorov med umirajočim ter njegovimi bližnjimi in prijatelji, kar je eno bistvenih poslanstev hospica, in v tem času smo se z nekaterimi tudi sami dobro spoznali. Z gospo, ki smo jo potretirali, smo se, na primer, kar s posteljo odpeljali z dvigalom do parkirišča in si tam privoščili klepet, kavo, čik ... Že da spleteš tak odnos, potrebuješ nekaj časa. In potem ti ne ostane le fotka, pač pa veliko več; hospic je noro dobra šola in stimulacija za prav živeti, da znaš umreti.«

Za nekatere fotografije je logistike manj, pa zato lahko toliko dlje traja postavitev scene. »Unionska klet nam je, na primer, vzela 12 ur. V njej ni bilo ničesar, razen umazanije, ki smo jo morali pospraviti, potem pa smo vanjo nanosili sode in drugo pivovarsko opremo, prepričali tamkaj zaposlenega Nurija, da sod nosi kot Martin Krpan, umestili najmanj trideset luči tako, da se ne vidijo ...« V Gallusovi dvorani Cankarjevega doma so celo podrli del stropa in umaknili tako imenovano akustično zaveso, da so prišli tako visoko, kakor so želeli, in ustvarili osupljivo perspektivo orgel in sedišč, na oder pa so namesto načrtovanih filharmonikov razpostavili snažilke, ki so se ravno takrat motale naokoli in je vsaka dobila svojo nalogo kot v orkestru.



Za 16 ur so se zaklenili in prižgali vse mogoče luči tudi v Narodni galeriji, ki jo je naslednji dan vodja restavratorjev, Miro Klajder, po štirih letih obnove predal v uporabo. Luči niso skrivali niti, ko so 22 arheologov nagovorili k sodelovanju pri nastajanju fotografije s takrat še razkopane Ceste Gospe svete s fokusom na okostnjaka, medtem ko so na Žalah potrebovali pomoč več plezalcev, ki so več kot deset ur nastavljali luči tako, da sta bila na koncu osvetljena le robova pod angelom, Branko je vse nadzoroval 17 metrov visoko v košari, za povrhu jih je policija poskušala razgnati, a se je vse srečno končalo. Kot tudi Domnovo spontano plezanje na rastlinjak sredi Tivolija, ki ga je Jože v celoti razsvetlil, na vrh pa so potem zvlekli še ležalnik, ninico v obliki piščančka, celo senčnik, a ga je veter še pred fotografiranjem polomil, »vse skupaj pa je ves čas budno pazil naš četrti nepogrešljivi sodelavec, športni plezalec Tomo Per«.

Boj najmanj treh egov

»Pogosto se končna fotografija sestavi šele v procesu dela in včasih se res zgodijo radikalne spremembe. Žale so se, na primer, obrnile na glavo in za 180 stopinj v četrt ure, če primerjamo, kaj smo naredili na testnem posnetku, a že za testni posnetek smo morali urediti kup logistike, najeti dvigalko, dve uri fotkali ...« pripoveduje Pal. »Še bolj radikalno je bilo na smetišču, kjer smo že razpostavili desettonske stroje, a ko sem zlezel na enega od kontejnerjev, sem ugotovil, da bi morali kader narediti iz čisto druge strani. Previdno sem pristopil h kolegoma in nevsiljivo podal svoj predlog, ker ... da, ta naš kreativni proces je zagotovo troboj egov, ki jih je treba nenehno brzdati. Zlasti ko po več urah postavljanja scene pride eden od nas, nekaj pametuje in želi vse prestaviti ... A to je to, proces, ki zahteva končni konsenz, in je verjetno zato končni rezultat boljši.«



Potem ko so najmanj uro in pol znova premikali vse tiste stroje in razpostavljali delavce, ki so zaradi tega prišli v službo že ob štirih zjutraj, so dobili potrditev, da delajo prav. »Ker v bistvu nismo prišli fotografirat deponije, ampak pogled z deponije na mesto. In tega sploh ne bi bilo, če ne bi bili Ljubljančani tako kreativni z odmetavanjem odpadkov, tako pa smo si sredi Barja ustvarili razgledni hrib, s katerega vidimo čudovito vizuro Ljub­ljane,« je bil piker, a povsem realen Čeak, ki ničesar ne prepusti naključju in je tako, na primer, voznika tovornjaka po telefonu usmerjal, da se premakne še za dvajset centimetrov bolj v levo, kar se na končni fotografiji vidi le kot dve drobni lučki v desnem kotu fotografije ...

»A mi nikogar v nič ne silimo, eno od izhodišč našega dela je, da ljudem, ki so na fotografijah, pustimo, da stvari postavijo tako, kot bi jih v realni situaciji, skratka, da se jim zdi smiselno, kar počnejo, se počutijo del tega procesa,« pove Pal, »... soustvarjajo,« ga dopolni Čaek. »Ljudje sodelujejo, ker vidijo, koliko nekega dela je v vsej tej naši zafrkanciji, in to cenijo. Zakaj bi sicer vstajali pred zoro in prej prihajali na delo, zakaj bi doktorja fizike z nami tratila 16 ur prostega časa, ko smo fotografirali ljubljanski jedrski reaktor?«


 

Uživancija in druženje

Pal pove, da je zdiopTrio ena od stvari, v kateri vsi resnično uživajo. »Končni rezultat je sicer zelo resen, saj zahteva ogromno časa, znanja in opreme, a če postopek ne bi bil zabaven, če ne bi šlo za druženje, tega zagotovo ne bi počeli. Včasih, ko so še obstajali fotofilmi, smo se fotografi ob ponedeljkih srečevali na kavi pred Fotoformatom (specializirana trgovina za fotografijo, op. p.), ker pa danes nihče nič več ne razvija, smo si morali izmisliti nekaj boljšega in to je recimo ena taka stvar. Tukaj si damo duška, udejanjamo svoje pogosto tudi nore ideje.« Malo so utrgani, priznajo, »kar ni najbolj v uteho tistim, ki z nami sodelujejo,« je prikimal Čeak, a se verjetno nihče prav zares ne pritožuje, niti njihova peta sedanja sodelavka, Helena Türk, ki jo je Pal opisal kar kot »dobro mamo, ki skupaj zganja razpuščeno čredico«. A očitno jim dobro parira, saj je zraven že od začetka, hvaležna, da so jo povabili v svoj proces ustvarjanja in ji zaupali, vse skupaj pa označila za »fino antropološko izkušnjo«.

In fina izkušnja je tudi razstava, ki bo v sodelovanju z revijo National Geographic Slovenija brezplačno na ogled do 12. januarja. Le mudi naj se vam ne preveč – scena, osvetlitev, detajli, poze ljudi, včasih tudi poredni potvorjeni vrivki ... pripovedujejo preveč vznemirljive zgodbe, da jih ne bi želeli vizualno slišati.