Odsev mlečne ceste

V članku preberite:

- Alemanijeva je inspiracijo za naslov našla v otroški knjigi nadrealistične slikarke Leonore Carrington, ki je leta 2011 umrla v Mehiki. Stara je bila 95 let. V tej knjigi Carringtonova opisuje čaroben svet, ki ga domišljija ves čas spreminja in preobraža in v katerem se vsak lahko spremeni v neko drugo bitje. Tudi življenje Leonore Carrington bi lahko bilo inspiracija razstave – rodila se je v aristokratski angleški družini in od nekdaj kršila vse družbene norme, zaljubila se je v Maxa Ernsta, z njim pobegnila v Pariz, se družila z nadrealisti, ki do žensk niso bili najbolj prizanesljivi, saj so verjeli, da so lahko zgolj muze. Carringtonova pa je rada povedala, da ni imela časa, da bi bila muza, saj se je morala ves čas upirati svoji družini in se učiti, kako biti umetnica. Bila je oboževana in zapeljevana. Ko se je začela vojna, je doživela živčni zlom in končala v psihiatrični ustanovi. Kasneje je pobegnila v New York in potem v Mehiko, kjer se je družila s Frido Kahlo, in tam ostala do konca življenja.

- Čigav pogled določa, kdaj je neka umetnost eksotična in kdaj postane sodobna. Je umetnik iz Amazonije eksotičen ali sodoben? Je eksotično tisto, kar za eksotično prepozna oko nekoga z Zahoda? Tisto, česar ne more in ne zna umestiti v svoj kontekst? Eksotično gleda naprej ali nazaj? Sodobno gleda samo naprej?

- Brodski ves čas piše o očeh, ki so v Benetkah glavni igralec njegovega telesa. Oko, naš edini odprti in ribi podoben organ, tukaj res plava, ugotavlja. Zaganja se, skače, koleba, potaplja se, preobrača. Prav zato, ker ves čas piše o opazovanju in očesu, je to knjiga, ki nam izostri pogled in jo vedno preberem, preden grem gledat umetnost na bienale ali umetnost v katedrale. »V tem mestu oko pridobi samostojnost, podobno tisti, ki jo ima solza,« zapiše ruski pesnik, ki je bil izgnan iz domovine. »Edina razlika je v tem, da se ne loči od telesa, ampak si ga popolnoma podredi. Čez nekaj časa – ko ste tukaj tretji ali četrti dan – se začne telo obnašati zgolj kot nosilec očesa, kot nekakšna podmornica svojemu zdaj razpirajočemu se, zdaj mežikajočemu periskopu. (…) Vaše lastno srce oziroma vaša pamet se potaplja; oko pa plane na površino.« Brodski ugotovi, da se oko v Benetkah ne istoveti s telesom, ki mu pripada, ampak s predmetom svoje pozornosti. Poetično tudi zapiše, da je v tem mestu voda enaka času, in priskrbi lepoti njeno dvojnico ter knjigo konča z mislijo, da je človekova ljubezen, tako kot sta lepota in solza, večja od njega samega.