V nadaljevanju preberite:

Razstava Izven okvirja v Galeriji Cankarjevega doma v sodelovanju z Galerijo Božidarja Jakca (21. april–2. oktober) predstavlja zgodnja dela slovenskih umetnikov med obema vojnama, ki so se sredi tridesetih let, v času gospodarske krize, povezali v skupino Klub neodvisnih slovenskih likovnih umetnikov. Skoraj polovica umetniških del je iz zasebnih zbirk in bodo javnosti predstavljena prvič; prav z razstavo v Cankarjevem domu pa bo tudi delovanje skupine neodvisnih prvič podrobneje predstavljeno.

Izven okvirja tako prvič podrobno predstavlja Klub neodvisnih, v katerem se je zbralo štirinajst pomembnih slovenskih umetnikov v času med obema vojnama: Zoran Mušič, Zoran Didek, Boris Kalin, Zdenko Kalin, Stane Kregar, France Mihelič, Nikolaj Omersa, France Pavlovec, Nikolaj Pirnat, Marij Pregelj, Karel Putrih, Maksim Sedej, Frančišek Smerdu in Evgen Sajovic.

Vsi mladi člani kluba takrat še na začetku svoje umetniške poti se danes uvrščajo med osrednja imena slovenske in jugoslovanske umetnosti 20. stoletja. Kako izjemni umetniki so bili že takrat, govori tudi dejstvo, da so bila na njihovih razstavah prvič predstavljana danes nekatera ikonična dela, delovanje kluba je odločilno zaznamovalo umetnost med obema vojnama, kasneje so člani kluba močno sooblikovali povojno umetnost in kulturo ter postali prvi profesorji na ljubljanski likovni akademiji.

Če si poskušamo priklicati pred oči umetniško Ljubljano tistega časa, ne moremo mimo nekaterih kavarn in gostiln, v katerih so se zbirali umetniki; tako kot je imela pariška avantgarda svoje kavarne na Montparnassu, so imeli neodvisni svoje zbirališče v gostilni Košak, saj je tudi njen lastnik strastno podpiral umetnost; konec tridesetih je Evgen Sajovic v njej naslikal fresko. Prav tam so umetniki formalno ustanovili klub, in to na občnem zboru 1938.

Peta, najodmevnejša razstava Kluba neodvisnih leta 1939 je, kot so pisali, »vzbudila presenečenje, skoraj bi rekli: majhno senzacijo«, kritiki so jo naklonjeno sprejeli, med drugim so zapisali, da je »brez dvoma ena najboljših, kar smo jih videli po vojni«. Eno izmed najbolj opevanih del na razstavi je bil Miheličev Mrtvi kurent, 1937–38, ki ga je razstavljal na več razstavah neodvisnih, tako študije kot končno delo.

Motiv je, sploh glede na tesnoben čas, pretresljiv. Ljudje z maskami, v dogajanje, namenjeno praznovanju pomladi in odganjanju zime, metaforično, smrti, je posegla smrt. Mihelič je o svojem delu zapisal: »V ozadju vrbe, nabrekle od soka, in zapuščena pristava kot siv in umazan obraz. Mrak in smrt. Barva služi kot izraz, ne samo kot dekoracija. Kaj bi človek tudi z dekoracijo – občutje, ki sem ga hotel izraziti v Mrtvem kurentu, je, sodim, resnično občutje naših dni.«