Možgani se nam počasi spreminjajo v kašo

December je čas najrazličnejših izborov. V začetku tedna so tako besedo leta razglasili pri založbi Oxford University Press, ki med drugim izdaja Oxfordov angleški slovar. Besedo izberejo uporabniki spleta, letos jih je sodelovalo več kot 37.000, ki so se odločali med šestimi predlogi, odražala pa naj bi vsakoletno razpoloženje in svetovne trende.

Morda ste pomislili, da so izbrali besedo genocid, besedno zvezo jedrska katastrofa ali kratko in jedrnato apokalipso, toda omenjenih ni bilo niti med predlogi, beseda leta 2024 je postala brainrot, torej gnitje možganov. Izraz, ki ga je v svojem delu Waldo leta 1854 prvi uporabil Henry David Thoreau, opisuje stanje miselne otopelosti, v katero zdrsnemo, ko čezmerno spremljamo nezahtevne in trivialne vsebine, običajno na spletu.

Še ena beseda, ki se je prebila v ožji izbor, se mi je zdela zanimiva: slop, kar bi lahko prevedli kot škart, označuje pa nizkokakovostno vsebino na spletu, ustvarjeno z uporabo umetne inteligence.

Tu torej smo, sem si rekla, ko sem na facebooku nejeverno zrla v prizor starca na čolnu, ki objema velikanskega kita. Umetna inteligenca nam servira slabo napisane tekste in neresnične podobe, mi pa beremo, gledamo in možgani se nam počasi spreminjajo v kašo.

Resničnost je postala tako zlovešča, da ljudje veliko raje kot po pravici do odklopa od dela posegajo po pravici do odklopa od novic, od porušenih domov in tisočev žalostnih otroških oči, ki za vedno ugašajo tudi v veselem decembru.

Kot v šansonu Ne joči, medvedek prepeva Svetlana Makarovič: Že res, nekje daleč, tako govorijo, godijo se čudne in krute reči, mogoče je res, da ljudje se morijo, mogoče je res, da nekje teče kri, a česar ne vidim, tega ne verjamem in če ne verjamem, potem tega ni.

Mediji se v tekmi za gledalce, poslušalce in bralce, ki jih je iz dneva v dan manj, ker so jih posrkali tiktoki, twitterji ali emšo, obnašajo kot kokoši brez glave, ki v zadnjih izdihljajih tekajo po premajhnem dvorišču in s senzacionalizmom posnemajo družbena omrežja, namesto da bi se skušali za vsako ceno razlikovati od njih.

Kljub črnogledim napovedim ostajam velika vernica v časopis, v časopis na papirju. Moj najljubši vikend se začne z obiskom odlično založene trafike v središču mesta, kjer se oborožim s tujimi in domačimi časopisi in revijami, ki jih potem ves teden počasi berem.

Naročena sem na nekaj spletnih časopisov, a užitek niti približno ni primerljiv in me spominja na vic o Gorenjcu, ki pelje otroke gledat, kako drugi jedo sladoled. Časopisu so napovedovali, da ga bo uničil radio, pa je preživel. Zgodba se je ponovila s televizijo, spletom in se ponavlja z umetno inteligenco, a še smo tu.

Ko se zdijo stvari brezupne, tudi jaz rada pokončam največjo čokolado, zraven pijem jogurt, da mi želodčna kislina ne bi preprečila, da opravim z njo, in gledam stare filme in serije. Letos sem pogledala celotni Hitchcockov opus, vse sezone Talentov v belem in Seksa v mestu.

Tik pred koncem pa se mi je vendarle primerilo nekaj nepozabnega. V časopisu sem prebrala prvo vest o svojem obstoju. Digitaliziran izvod Dolenjskega lista mi je poslal gospod Simon Lenarčič, s katerim sem se pogovarjala o otroških imenih. »V tem tednu vas zanima« piše na vrhu strani z datumom 28. januar 1982, v rubriki Iz brežiške porodnišnice pa, da je Slavica Rakovec iz Kozja rodila Agato. Ob najdbi me je prešinilo, kako krasen je naš poklic, saj poleg zgodb ustvarjamo tudi spomine.

Nedelo, ki ga držite v rokah, bo naslednje leto praznovalo okroglih 30 let obstoja. Res ni bilo kaj prida leto, upam pa, da je bilo v naši družbi vsaj malo bolj znosno.