Življenje v času ignorance

Nedavno je bilo v manjši družbi zastavljeno vprašanje, zakaj Slovenci ob anomalijah in zdrsih, ki se dogajajo v naši državi, ne protestiramo. Zakaj ne gremo na ulice in zahtevamo, da se stvari uredijo tako, kot je za razvito državo 21. stoletja primerno. Sogovornica je nadaljevala: Mi pa sklonjenih glav, kot čreda ponižanih, čakamo. In čakamo. Tako kot so v Slovenski Bistrici konec septembra ljudje ure in ure v razpotegnjeni vrsti čakali, da bi se vpisali k novi družinski zdravnici. Ob tem, da je zdravstveno varstvo v slovenski ustavi opredeljeno kot temeljna človekova pravica. Dodala je še primer iz Andaluzije, kjer so šli domačini besni na ulice, ker pristojne institucije niso pravočasno ukrepale proti širjenju virusa Zahodnega Nila. Zaradi njega je letos na območju Seville umrlo že deset ljudi, pred dvema letoma osem. Razjarjeni in prestrašeni domačini od oblasti zahtevajo, naj širjenje smrtonosnega virusa spravijo pod nadzor. »Nič več mrtvih. Dovolj je strahu,« je pisalo na enem od transparentov.

Na vprašanje, kako zavzeto protestiramo Slovenci za pravice in proti krivicam, bi morali odgovoriti sociologi, filozofi, psihologi, morda tudi zgodovinarji, saj se ena od laičnih interpretacij nanaša na čas, ko je bilo nevarno izstopati in glasno izrekati svoje mnenje. Sicer pa, smo res tako tihi in sklonjenih glav?

Sploh ne. Protestirati in stavkati nedvomno znamo in v samostojni Sloveniji imamo že kar obsežen seznam primerov večinoma nenasilne državljanske nepokorščine. Najbrž še nismo pozabili t. i. kolesarskih protestov, ki so proti vladi in njenim ukrepom proti covidu na ulice vsak petek pritegnili velike množice. Komur je spomin na ta zlovešči čas zbledel ali ga je namerno potlačil, ga lahko obudi na razstavi Naša last: Slovenska protestna fotografija 2020–2022, ki bo še več mesecev na ogled v Jakopičevi galeriji.

Protesti nam niso tuji, bolj vprašljivo je nekaj drugega. Ali obstaja problem, ki lahko poveže vse? In še bolj ključno vprašanje: Ali nas kdo sliši? In če sliši nezadovoljstvo, mu prisluhne, ga upošteva? Zdravniška stavka, ki poteka že deset mesecev, je tipičen primer ignorance. Medtem ko zdravniki stavkajo, tudi zato, da bi jih kdo sploh slišal, vlada piše strategije in napoveduje poteze, ki bodo po mnenju mnogih dokončno pokopale javno zdravstvo.

Ignoranca. Zdi se, da si jo danes lahko privošči vsak. Uradniki na enem od ministrstev že drugo leto zapored ne zmorejo pripraviti razpisa, s katerim bi se slovenska mala in srednja podjetja potegovala za evropska sredstva na področju inovacij. Ne gre za majhen denar. Kandidati so bili pozvani, da obsežno dokumentacijo oddajo, vanjo so vložili čas in denar, a smola, ministrstvo ni zmoglo pripraviti razpisa. In zdaj? Nič, se opravičujejo, pomagajte si sami in gremo naprej. Zaradi tega sicer nihče ne bo šel na ulice, čeprav najbrž izgubljamo vsi.

Nekoč so protesti imeli moč. Amerika, na primer, se je morala tudi zaradi javnega mnenja umakniti iz Vietnama. V času hipijev so celo tisti, ki niso hodili naokrog z rožami v laseh, verjeli, da svet postaja vse boljši, ne slabši. Ničkolikokrat se je v zgodovini pokazalo, da lahko en sam odločen človek premakne tok dogodkov. Ena takšnih je ameriška eko aktivistka Julie Lorraine Hill, znana kot Julie Butterfly, ki je pred 25 leti kar 738 dni vztrajala v krošnji tisočletne sekvoje, da bi preprečila njen posek. In zmagala.

Žal pa lahko en sam iztirjen človek svet spreminja tudi v ruševine. Protesti in pozivi k miru na Bližnjem vzhodu letijo kot delci raztreščenih bomb brez smisla v nebo. Popolna ignoranca.