Pravica do gnitja

Zasvojljivost digitalnih tehnologij pogosto izkušam na lastni koži. Upoštevajoč Lennonovo mantro, da »časa, ki smo ga z užitkom zapravili, nismo vrgli stran«, brez občutka slabe vesti dopustim, da tista dobrina, ki jo v naši pridni družbi radi enačimo z denarjem, odteka v nepovrat. To se ponavadi zgodi proti večeru, ko sklenem, da bom zaključil dan. Čeprav bi se bilo takrat bolj smiselno lotiti česa koristnejšega (kuhanja, pospravljanja) ali plemenitejšega (druženja, branja), se zavestno odločim, da se bom poglobil v najosnovnejšo človekovo pravico, pravico do brezdelja. In čeprav mi je jasno, da bi bilo bolje strmeti v belo steno kot pa buljiti v zaslon telefona, izberem drugo možnost, pravzaprav ona izbere mene. Morda bi kdo to stanje še vedno oklical za brezdelje, drugi bi govoril o »zabijanju časa«, moj osebni favorit pa je beseda »gnitje«. Kadar se s telefonom v rokah zvalim na kavč in postanem slep za okolico, gnijem.

Ob tem skoraj vedno pomislim, da bom tako preživel pet minut, največ pol ure; gnitje je naravni proces in je v omejenih količinah neškodljivo. Facebookove in Googlove algoritme sem že zdavnaj naučil, s čim mi morajo postreči, da bo gnitje potekalo nemoteno: z vrhunci starih nogometnih tekem (če vas zanima, kakšne gole je v Mehiki leta 1970 zabijal Jairzinho, kakšne trike je tekmecem v devetdesetih prodajal pravi Ronaldo, Il Fenomeno, in kako so Italijani leta 2006 postali svetovni prvaki, sem pravi naslov za vas) in črnim humorjem (dovolj črnim, da algoritmi predvidevajo, da imajo opravka s Trumpovim podpornikom). S palcem podrsavam po zaslonu ter se čudim in smejim videnemu, medtem ko čas odteka v nepovrat. Stroka ima prav: medtem ko uporabljam družbena omrežja, se vedem skrajno nedružabno. Kakšen bolj botanično navdahnjen kolumnist bi pripomnil, da cvetimo skupaj, gnijemo pa vsaksebi.

Kdorkoli se gnitju redno prepušča z vsem svojim bitjem, gotovo ve, kako težko se je izviti iz njegovega objema. Moj miselni proces poteka približno takole: najprej v gnitju uživam, nato neham uživati, a z naraščajočim občutkom krivde gnijem še naprej. Stroka pravi, da nas družbena omrežja priklenejo nase na podoben način, kot igralni avtomati nase priklenejo odvisnike od iger na srečo. V obeh primerih je na delu tako imenovana shema variabilnega intervala: nagrado, ki stimulira naše možgane, prejemamo v nerednih presledkih. V igralnici je ta nagrada denar, na družbenih omrežjih pa vsebine, ki najbolj pritegnejo našo pozornost. Tako kot ne moremo vedeti, kdaj bo kroglica padla na rdeče polje, ne moremo vedeti, kateri videoposnetek se bo prikazal, ko bomo podrsali po zaslonu. Vedno bolj se mi zdi, da imajo v tej shemi reklame prav posebno mesto. Ko kakšen bebec na zaslonu grizlja čips ali pa se odišavlja pod pazduhami, človek še toliko bolj napeto pričakuje tisti van Bastnov volej iz leta 1988, ki je v finalu evropskega prvenstva pokopal Sovjetsko zvezo.

Včasih se vprašam, kaj bi lahko postoril, če bi vse te gnile minute in ure pretvoril v nekaj koristnega ali plemenitega. V najslabšem primeru bi živel v čistejšem stanovanju, v najboljšem bi se na pamet naučil vse citate, ki sem si jih izpisal iz Aleksandrijskega kvarteta, vključno s tistim, s katerim sem začel Nedelovo temo o digitalnih tehnologijah: »Telefon je simbol za stike, ki jih ljudje ne navežejo nikoli.«

A po drugi strani me tovrstni pomisleki spomnijo na večno kadilsko vprašanje, kaj vse bi si lahko kupili, če denarja ne bi zapravili za cigarete. Saj poznate tisti vic, ko Mujo predava kadilcu Hasotu, da bi si lahko v petnajstih letih kupil ferrarija, če bi nehal kaditi in višek denarja pametno vlagal, Haso pa mu odvrne:

»Ali ti kadiš?«

»Ne.«

»In kje je tvoj ferrari?«