V nadaljevanju preberite:

Ljudje, ki se vračajo na Kitajsko v razmiku nekaj let, vsi po vrsti poudarjajo, kako občutno se spreminjajo celotne pokrajine in mesta. »Poglej to veliko večpasovnico. Še lani je bila tukaj samo ozka ulica,« je dejal argentinski novinarski kolega. Podobno je razlagal romunski novinar, ki je na Kitajskem spet po petih letih. »Številnih predelov Pekinga nisem več prepoznal, toliko je novih stolpnic in raznih obvoznic.«

V katerokoli smer se z vlakom odpraviš iz Pekinga, te iz mesta pospremijo visoke stolpnice, a že kmalu zatem spet prideš do novega naselja z enako visokimi stolpnicami. Včasih se zdi, da so naokoli posajene kot koruzni storži, saj jih ni ne konca ne kraja. Tudi tam, kjer stolpnic še ni, so gradbeni žerjavi in kmalu bo zrasla nova stolpnica.

V bližini Pekinga je tudi več širših gospodarskih in bivalnih območij, postavljenih iz nič, pri čemer ima vsako svoj namen. Nekateri projekti so dobro zaživeli, kakšni sploh ne, za tretje pa pravijo, da bodo počakali, kaj bo prinesel čas. Pravijo jim »moderna mesta«, saj so v njih na novo zastavili prav vse – ceste, bivalne enote, gospodarska poslopja, javni prevoz, parke, športne objekte … Od tradicionalnih naselij se bistveno razlikuje po tem, da se takšni projekti ne razvijajo organsko in postopoma, ampak tu širšo okolico načrtujejo v celoti in povsem na novo.

Na Kitajskem so se resno lotili tudi iskanja alternativ klasičnim mesnim pridelkom. Potrebujemo jih zaradi vse pogostejših in močnejših vremenskih pojavov, pomanjkanja zemljišč in vodnih virov in zmanjševanja biotske raznovrstnosti. Na vse te probleme se je treba pozorno odzivati ravno v državi s tako velikim številom prebivalstva.