V nadaljevanju preberite:

Z Vinkom Möderndorferjem sva se na zadnji dan pred aprilsko ohladitvijo dobila v čajnici na Gallusovem nabrežju. »Pesniki imajo do samote in pa vremena prav poseben, nekako nenaraven odnos. Vreme in samoto jemljejo zelo osebno,« je pisatelj, pesnik, dramatik, esejist ter gledališki in filmski režiser pred skoraj dvema desetletjema zapisal v romanu Nespečnost (Cankarjeva založba, 2006). A nisva se pogovarjala o vremenu, pač pa o resnici, literaturi, preteklosti … S slednjo se moramo tako ali drugače soočiti vsi, a zdi se, da se on vanjo potaplja s posebno vnemo.

»Živim pa seveda tudi zgodbo svojega deda, ki se je kljub moji otroški brezbrižnosti v meni naselila kot podoba časa, ki ga nisem doživel, vendar je v drobcih, slikah, besedah, nedokončanih pripovedih vstopil vame in me zaznamoval … Nič ne zaznamuje bolj kot nerazčiščena preteklost, kot trpljenje, ki ni doživelo očiščenja in se neizživeto seli na mlajše rodove in naprej in naprej …« je prejemnik več kot petdesetih nominacij in nagrad – Župančičeve, Borštnikove, Ježkove, Grumove, Rožančeve, Prešernovega sklada, osmih kresnikovih nominacij … – zapisal v že omenjenem romanu. Priznam, njegovega obsežnega opusa ni mogoče preleteti v nekaj dneh, zato sem se zapičil v delo, ki ga je nekoč opisal kot najbolj osebno.

Pa tudi zato, ker je preteklost znova nadvse temeljito obdelal v romanu Druga preteklost (Goga, 2017), osemstostranski zgodovinski freski, ki je jeseni v režiji Luke Marcena zaživela na odru SLG Celje, predstava pa je bila pred kratkim del tekmovalnega programa 54. tedna slovenske drame. Zgodba zaobjema dogajanje med letoma 1930 in 1989 v izmišljenem slovenskem kraju Dolina. Sin slovenskega župana in hči nemškega veleposestnika se zaljubita – in potem se začne vrteti kruto kolesje zgodovine. Möderndorfer je Dolino postavil v okolico Celja, mesta, v katerem je odraščal.