Kdo bo zadnji slovenski pesnik?

Zadnji slovenski pisatelj bo gotovo pesnik. Njih ne moreš plačati preslabo. Oni danes pišejo v Gazi, na bojiščih Donbasa, v sibirskih zaporih. Morda nimajo računalnika, tablice, telefona, papirja. Kracajo po zidovih, pojejo, repajo. Trdovratni in trmoglavi so. Huje ko je, bolje delajo. Ne beremo jih. A ko je treba poslati brzojavko v porodnišnico, ko izrekamo sožalje ali pišemo osmrtnico – takrat v paniki brskamo po pesniških zbirkah, in če jih doma ni, nam pomagajo internet ali berila iz srednje šole.

Verjetno imena zadnjega slovenskega pesnika ne bodo poznali. Kak ameriški ali kitajski slavist bo mukoma zbiral gradivo v evropskih arhivih in po spletu. Slovenščino bodo morda še ohranjale starejše gospe v zakotnih alpskih dolinah. Vnukom bodo še zapele slovensko pesem; morda bo to Strniševa Mala terasa? Kreslinova Namesto koga roža cveti? Novice Roka Terkaja?

Zadnja slovenska knjiga bo izdatno finančno podprta, domnevam, da bo denar prispevala Evropska unija, morda Združeni narodi. Imela bo obsežno spremno gradivo, dostopna bo na spletu, morda tudi v obliki zvočnice. Slovenska država ne bo prispevala nič, ker je takrat ne bo več.

Ne vemo, kdaj se bo to zgodilo. A dejstvo je, da naš jezik zaskrbljujoče hitro usiha. Država slabo financira celo najosnovnejša orodja, kot je portal Fran, ki je postal v zadnjem desetletju osnova za vse, ki se ukvarjamo s slovenskim jezikom. NUK 2 se še niti ni začel graditi.

Literaturo smo odlično predstavili na sejmih v Frankfurtu in Bologni – oba sta naklonjena malim jezikom. A takšne predstavitve stanejo. Podpora ministrstva za kulturo in drugih ministrstev, kot je recimo gospodarsko, je šepala ali vsaj nihala (založništvo spada pod gospodarstvo, Frankfurtski knjižni sejem pa je menda največji gospodarski sejem na svetu, promovirali nismo le leposlovja, temveč tudi znanost, priročnike, turizem, kulinariko itd.).

Vnaprej smo vedeli in res se je zgodilo: za Frankfurtom je v proračunu Javne agencije za knjigo RS ostala velika luknja. Ki je ne bo poskusilo pokriti ministrstvo za kulturo ali kak drug mehanizem. Plačali jo bomo ustvarjalci, prevajalci, uredniki, lektorji, oblikovalci, ilustratorji. Prav tisti, ki sta jim bila sejma v prvi vrsti namenjena.

Manjka, če prav razumem objavljene številke, približno 300.000 evrov. Morda zdaj jezno vzklikate: pa zakaj se založniki razburjajo, saj to vse skupaj ni nič?! Garsonjere v Ljubljani so dražje. Res je. A pesnik dobi za pesniško zbirko, ki jo je pisal pet, morda tudi deset let in več, na JAK-ovem razpisu minimalno zagotovljen honorar 3500 evrov. Zanj je hvaležen, pogosto se mu odreče, da knjiga sploh lahko izide. 300.000 evrov je za založnike, ki se še ukvarjamo z vrhunskim slovenskim leposlovjem, veliko denarja.

Tragikomični moment

S peščico drugih slovenskih urednikov smo ugotovili naslednje – v odločbah smo dobili podprto enako število naslovov kot lani, nekateri celo več. Na posamezen naslov smo dobili za približno četrtino manj denarja, zapovedani minimalni honorar avtorjev in prevajalcev ostaja enak. Rekli boste: juhu za avtorje! Bojim se, da je situacija ravno obratna.

Prav vsi bomo namreč v naslednjem letniku skrčili delež slovenske literature. Ta je dražja kot prevodna in za razliko od prevodne nima možnosti dodatnega financiranja iz tujine. Slovenskih knjig, sploh obsežnejših, si preprosto ne moremo več privoščiti.

V teh dneh se je več založnikov odločilo za popolno preoblikovanje programa, nekateri trdijo, da bodo založniško dejavnost opustili. Komu naj se pritožimo? Na JAK-u je krasna ekipa, jezni so vsaj toliko kot mi. Ministrstvu za kulturo? Naj vzamejo gledališču, filmu, dediščini in dajo knjigi? Res je, tam je več denarja, a tudi tam ga je premalo. Naj pišemo predsednici? Predsedniku vlade?

Vsako leto nastopi tragikomičen moment, ko kamera prikaže obraze političnega vrha na Prešernovi proslavi. Obrazi so nesrečni, v stiski so. Sedijo med revnimi, jeznimi kulturniki in čakajo, kaj jim bodo uprizorili. V zadnjih letih je kot govornik izstopal Vinko Möderndorfer, ki je prikazal stisko upokojencev, opisoval je parkirišče na mestu NUK 2, zastarelo tehniko Cankarjevega doma. Sedeli smo pred ekrani in navijali za Vinka, bil je veličasten. Nikoli se ni spremenilo nič.

Če ne moremo računati na slovensko vlado, lahko morda nagovorimo Evropo? Verjetno tega ne veste, a uradniki, ki delajo v programu Kreativna Evropa, se radi pošalijo z besedno zvezo balkanski založnik. Če kdo preveč teži, ga milo opomnijo, naj se ne obnaša kot balkanski založnik.

Jelka Ciglenečki: Vnaprej smo vedeli in res se je zgodilo: za Frankfurtom je v proračunu Javne agencije za knjigo RS ostala velika luknja. /Frankfurtski knjižni sejem FOTO: Alex Domanski Reuters

Znano dejstvo je, da večji del denarja, ki ga EU namenja knjigam, pohrustamo narodi nekdanje Jugoslavije. V zadnjih letih smo dobili namige, naj začnemo vključevati v svoje projekte še partnerje iz drugih držav EU, ker ni fino, da gre denar vedno v isto smer. Morda porečete: pa saj Slovenija ni na Balkanu! No, najbolj balkanski med vsem balkanskimi založniki smo Slovenci. Mi smo že dolga leta najuspešnejši v celotni EU. Tako majhni, pa tako pogoltni! Zakaj? Ker veliki teh razpisov ne pišejo. Obupno zamudni so. Gallimard in Suhrkamp se ne prijavljata.

To počnemo države z Balkana, pa še kvečjemu kak drug manjši jezik, zadnji dve leti intenzivno Ukrajina. In dokler je to možno, imamo vsaj denar za promocijo slovenskih avtorjev v tujini in za prevode evropske literature. Bojim se, da se tudi ta vrata počasi zapirajo. Ministrstvo za javno upravo je dolga leta sofinanciralo evropske projekte – Kreativna Evropa namreč podpre okoli 60 odstotkov vrednosti projekta. Tega denarja naenkrat skorajda ni več.

(Na tem mestu sem osnutek članka poslala v pregled nekaterim kolegom. Andrej Blatnik je bil lakoničen: »Žal vse drži«, pripel je nekaj statistike v dokaz. Kozma Ahačič: »Glede Frana je vse ok, poskusi razmisliti še o predlogih, rešitvah.« Dušan Šarotar: »Kot Urška zala pri Prešernu plešemo na svetovnih trgih, a kmalu se bomo utopili v Savi.«)

Boj za priznanje

Obstaja balkanska država, ki ni uspešna na EU razpisih za kulturo – BiH. Država in lokalne skupnosti kulturo tako slabo podpirajo, da z redkimi izjemami niti ne sanjajo, da bi lahko našli manjkajočih 40 odstotkov. Najuspešnejši bosanski pisatelj Aleksander Hemon piše v angleščini, izjemni Velibor Čolić piše za Gallimard v francoščini, Miljenko Jergović živi v Zagrebu in piše v jeziku, ki uradno ne obstaja, a ga vsi razumemo. Dolg boj za priznanje novega jezika – bosanščine se je končal klavrno. Prebivalci BiH berejo v srbščini, knjige redkih preživelih bosanskih založb so zanje večinoma predrage.

Kako je pri nas? Raziskave kažejo, da slovenski najstniki že raje berejo v angleščini kot v slovenščini, v knjigarnah Mladinske knjige so se začele na izpostavljenih policah pojavljati ameriške uspešnice, predvsem fantazijski in ljubezenski romani. Nad tem se ne smemo zgražati – v svetu umetne inteligence, booktoka, instant uspešnic, ki so že zdavnaj iz mode, ko izidejo v slovenščini, jim tega ne moremo zameriti.

Marketing ameriških založb obrača milijone, slovenske morda skupaj obrnejo nekaj sto tisoč evrov (ugibam, podatke je težko pridobiti). Žal je literatura, ki jo berejo, pogosto slabe kvalitete – trenutno so v modi najstniške romance, mehka erotika, pomešana z vampirji, volkodlaki in drugimi eksotičnimi bitji, ki so sposobna parjenja z Zemljani. Gre za tip knjig v preprostem jeziku, ki jih delno že piše umetna inteligenca. To je pač svetovni trend in oni so podobni svojim ameriškim, skandinavskim, kitajskim … vrstnikom – saj odraščajo v isti skupnosti na spletu.

A če bomo povsem pozabili na slovensko knjigo, bo ogrožen tudi slovenski jezik. Spomnimo se gospe iz alpske doline, ki živi v neki nedoločni prihodnosti. Bo govorila jezik Svetlane Makarovič? Suzane Tratnik? Dese Muck? Vse kaže, da ne bo govorila jezika 23. stoletja, črpala bo iz zakladnice ljudskega blaga davno pozabljenih avtorjev.

V Ščurkovi kleti

Danes ura kaže pet pred dvanajsto. Danes imamo, čeprav smo majhni, izjemen nabor avtorjev. Še imamo sposobne ljudi, ki so pripravljeni delati v založništvu. Gotovo obstaja kakšna rešitev, ki bi proces upočasnila.

Spomnim se magičnega večera na domačiji Ščurek v Medani pred približno dvajsetimi leti. Dvomim, da so sinovi družine Ščurek brali sodobno poezijo, a v času mednarodnega pesniškega festivala je bilo v Medani živahno, takrat se je vabilo mlade pesnike. Tudi Ščurki so bili mladi, bili so iz izjemne vinarske družine. In to jih je družilo – dobri pesniki in vinarji so naravni zavezniki. Ne zato, ker je vsak pesnik avtomatično pijanec, kot nas naučijo že v vrtcu za 8. februar (pravzaprav ne poznam nobenega dobrega pesnika, ki je alkoholik, morda je to stvar menjave generacij). Gre za obrtništvo, mojstrstvo. Če hočeš biti dober kletar, moraš biti natančen, potrpežljiv, poznati moraš tradicijo in imeti pogum, da slediš intuiciji in ustvariš nekaj novega, presežnega.

Enako velja za pesnike. Z nami je bil Šalamun, takrat na vrhu slave, zastrašujoč lik za ostale, a vino pomaga, spili smo veliko, je pa res, da so fantje povabili kar celo festivalsko ekipo. Nekemu mlademu švedskemu uredniku smo med krohotom pisali nor program idealne pesniške založbe. V njem so bila imena vseh navzočih pesnikov in tistih njihovih znancev, ki so pisali odštekane, povsem neobjavljive pesmi.

Danes je Ramus forlag najpomembnejša švedska založba za prevodno poezijo, njen katalog ima vpliv na odločitve o Nobelovi nagradi za literaturo. Še vedno redno objavljajo slovenske pesnike, večina imen z medanskega seznama je že izšla v švedščini. Če bi bil Tomaž še živ, bi s pomočjo Ramusa Slovenija morda dobila Nobelovo nagrado za literaturo.

Frankfurtski knjižni sejem. FOTO:  Andrej Predin

Častni občan Ahmed Burić

Bili so še drugi: predvsem družina Klinec, pa Kristančič, Belica, Simčič, Hiša Franko … na Ptuju potem družina Vauda Benčevič, Ptujčani pesnike vabijo brati na svoja dvorišča, prinesejo vino, pecivo. V Novem mestu meščani množično hodijo na branja, kupujejo knjige, se družijo z avtorji. Skupinica novomeških kulturnikov se je malo za šalo, malo zares odločila, da hoče podeliti naslov častnega občana sarajevskemu pesniku Ahmedu Buriću, ki je reden gost Gogine pisateljske rezidence. V prostem času s to idejo najedajo mestnim veljakom. To so te zgodbe.

Morda je zdaj trenutek, ko smemo reči: pomagajte nam, kot so nam pomagali Medanci, Ptujčani, Novomeščani … Ne morete pričakovati, da bomo ta boj še naprej bili pisatelji, založniki, prevajalci. Mi delamo na evropskih razpisih, da sploh preživimo. Za ustvarjanje potrebujemo mir, dobra umetnost se rojeva v tišini. Vsi Vinkovi govori, vse strastne peticije Slavka Pregla … pa smo, kjer smo.

Kaj naj jaz dodam? Pomagajte, če lahko. Na mestnem svetu se pozanimajte, kakšen je proračun knjižnice za nakup knjig. Nekatere niti 10 odstotkov proračuna ne namenijo za odkup, ker tudi njim pada financiranje. Morda poznate otroka, ki nima svoje knjižnice. To je zelo slabo, takšni otroci so praktično brez možnosti za profesionalni uspeh, tako kažejo ameriške raziskave. Organizirajte nabirko zanj, naj knjige krožijo. Knjige z avtogrami bodo lahko vaši vnuki prodajali v času krize – morda je ravno pisatelj, ki ste ga srečali na literarnem dogodku, bodoči nobelovec?

Svetujem festival Vilenica, oni imajo s kandidati za Nobelovo srečno roko. Novinarji: prosim, naslednjič v takšni situaciji pokličite politike, gospodarstvenike, vplivneže, ne založnikov in pisateljev. Mi smo se začeli ponavljati.

Pravijo, da smo narod pesnikov. Morda smo res? Smo tako pesniško trmoglavi, da bomo rešili materinščino? In dušo, ki jo daje jeziku pesem? Poskusimo se potruditi vsaj še za otroke in vnuke. Tudi to ni več samoumevno. ●

Jelka Ciglenečki, glavna urednica založbe Goga, prevajalka, prejemnica Stritarjeve nagrade za literarno kritiko