V nadaljevanju preberite:

Ni samo tretji predsednik Slovenije, je tudi diplomat z zavidljivo kilometrino in zaslužni profesor ljubljanske pravne fakultete. Trinajst let je živel v New Yorku, med letoma 1992 in 2000 je bil Danilo Türk (letnik 1952) slovenski veleposlanik v Organizaciji združenih narodov, potem ga je takratni generalni sekretar ZN Kofi Anan vpoklical v njen vrh. Naslednjih pet let je bil Türk njegov pomočnik za politične zadeve, torej je zasedal enega najvišjih položajev v stekleni palači ob East Riverju. Kmalu zatem je stopil v slovensko politiko in na volitvah 2007 kot neodvisni kandidat z jasno podporo levega pola politike postal predsednik republike.

Na volitvah za predsednika republike je leta 2012 izgubil položaj, a ostaja aktiven na področju mednarodnih odnosov. Na vzhodu Evrope vzrokov za rusko agresijo v Ukrajini ne išče samo v Moskvi, na Bližnjem vzhodu se zavzema za slovensko priznanje Palestine.

Vi torej podpirate, da bi Slovenija priznala Palestino?

To bi bilo prav. O tem se piše tudi v tujini. Danes [pogovarjali smo se v ponedeljek] sem v The Washington Postu prebral komentar, da bo Španija vodila priznanje, pri katerem bodo sodelovale tudi Irska, Malta in Slovenija. To so obravnavali kot zanimivo novo zadevo. Španski zunanji minister José Manuel Albares je bil prejšnji petek v Washingtonu, kjer se je o tem pogovarjal z ameriškim kolegom, državnim sekretarjem Antonyjem Blinknom. Gre za široko znano dejstvo in to je treba upoštevati. Kot primer, kako naj bi nadaljnja razprava potekala v Evropski uniji, je to skupino štirih držav pred kratkim izpostavil visoki predstavnik za zunanje zadeve in varnostno politiko EU Josep Borrell. Smo torej že v novih razmerah dodatnih priznanj. Gre za politično dejstvo, ki že daje politične učinke.

---

Kakšni so bili vzroki za ruski napad na Ukrajino?

Vzrokov je bilo več. V izhodišču je tako imenovana varnostna dilema, ki jo poznamo iz učbenikov mednarodnih odnosov. Gre za to, da če ena stran krepi svojo varnost do te mere, da se druga stran počuti močno ogroženo, je mogoče, da bo ta stran odgovorila z vojaško silo. V tem primeru ni šlo samo za krepitev Ukrajine, ampak za celotno delovanje Zahoda, Nata, ZDA. Podpirali so Ukrajino pri kandidaturi za Nato, kar so Rusi dojemali kot resno grožnjo njihovi varnosti. Ne trdim, da so imeli prav, vendar je dejstvo, da so tako gledali na to. Niso se bali samo orožja kot takšnega. Rusi živijo v prepričanju, da jih Zahod obkoljuje. Če bi popolnoma prevzeli Ukrajino, bi prek nje po ruskem prepričanju lahko izvajali kakšno barvno revolucijo v Rusiji. Končni cilj naj bi bil razbitje Rusije in podreditev teh delov. Tako pač razmišljajo. Znano je, da je sedanji vodja obveščevalne agencije Cia Bill Burns, ko je bil še veleposlanik v Rusiji, opozarjal, da vsi Rusi, ne samo Vladimir Putin, verjamejo, da bi bil vstop Ukrajine v Nato resna grožnja Rusiji. To je za njih rdeča črta.