V nadaljevanju preberite:

Ne maraton, kros je kenijska tekaška disciplina številka ena. Dvainštiridesetkilometrski cestni tek zahteva veliko organizacije, medtem ko za dirjanje čez drn in strn zadostuje travnik, po katerem je mogoče speljati kilometrski krog. Zato so malone vsi Kenijci, ki so se pozneje izkazali v stadionski in cestni atletiki, svojo vzdržljivost – tako telesno kot tudi duševno – preizkušali na krosih. In kros je, kot je nekoč rekel znani slovenski trener, vojna. Kros je vojna.

Poseben čar kenijskih krosov je, da so razlike pri vrhu tako majhne, da noben olimpijski naslov ali rekorden čas ni zagotovilo za zmago. Skoraj odveč je dodati, da je konkurenca na tovrstnih lokalnih krosih praviloma močnejša kot na evropskih prvenstvih.

Favoritom je do zmage težje priti tudi zaradi mentalitete tekmecev. Kenijci zase običajno ves čas mislijo, da so v vrhunski formi. Taktiziranja skorajda ne poznajo. Od prvega koraka dalje gredo na juriš, potem pa – kud puklo da puklo.