Če bi Cankar imel svoj profil na X

Za narodov blagor. V dobro ljudstva. Ko se v gledališču igra Cankar, je to praznik. In to je bilo v novih prostorih Drame očitno.

Vsi so bili tam, v dvorani. In na odru zjemna igralska zasedba, ki je pod taktirko režiserja Vita Tauferja, podloženo z glasbo Aleksandra Pešuta, ustvarila kalejdoskop igralskih stanj in prepričljivih miniatur. Zvezdana Mlakar kot nekakšna Jennifer Coolidge iz serije Beli lotos, vsak njen gib, prezenca, izraz na obrazu je pričal o daru za komično, težko je bilo odtrgati oči od nje. Podobno  velja za vrhunske miniature Gregorja Bakovića in Bojana Emeršiča, dokaz, da ni velikih in majhnih vlog, so samo ... dobri igralci,  Matija Rozman, Domen Novak, Boris Mihalj, Rok Vihar, Saša Mihelčič ... In Benjamin Krnetić v ključni vlogi Aleksija Gornika, ki s svojo ležerno, hedonistično prezenco razburka strasti, samo zato, ker je v mestu tujec in bogat. In tam je Ana Pavlin, Magdalena- Lolita, kerozinski Nejc Cijan Garlatti,  Marko Mandić,novinar Ščuka, kot James Dean, upornik brez razloga, in sveda glavni liki veljakov, mačistična odrska žival Valter Dragan in vzvišeni, manipulativni in vzkipljivi Jure Henigman in njegova fatalna soproga Tina Vrbnjak ...

Vesna Milek: Pretirana politična korektnost ubija – tudi resnico

Kaj nam danes še lahko pove Cankarjeva satirična komedija? Ni naključje, da Vito Taufer začne svoj esej v obliki pisma z Elonom Muskom in sporočilom, ki ga je dobil na svoj novi telefon: »I am releasing my NEW PHONE that will DESTROY all competition.« Cankarjeva igra je sijajna matrica za portret današnjega, tukajšnjega časa, ljudi in njihovih manir, portret ljudi, ki se trudijo vladati narodu v imenu Blagra, nadaljuje Taufer. »Zavedati se moramo, da v dobri komediji ne prepoznavamo samo naših politikov in sosedov. Komu se smejete? Sebi se smejete, nadere občinstvo z odra Molièrov Skopuh.«

Zato Taufer pravi, da Cankar ni želel ustvariti karikature, ustvaril je kritično ogledalo. Čudno je, da se svet še vedno vrti na podoben način, kot leta 1901, ko je Cankar pisal svojo dramo, le da so orodja za deljenje ljudstva in manipulacijo še bolj prefinjena. Na milost in nemilost smo prepuščeni resnicam, ki jih lansirajo tehnofevdalci. Nimamo časa ne volje, da bi preverjali, kaj je res in kaj ne. Odzivamo se zgolj na pompozne naslove člankov, se s kliki pridružujemu temu in drugemu spletnemu linču, ne da bi pomislili, kaj šele preverili, koga smo obsodili in zakaj.

Vesna Milek: To je bila nora, obsesivna ljubezen, kot požar

In tako kot zapiše Matjaž Gruden v gledališkem listu, »če bi Cankar imel profil na X, bi Za narodov blagor morda zaključil drugače. Danes uporniški novinar Ščuka z razjarjeno množico ne bi več metal  kamnov v Grozdova okna, ampak bi razjarjena množica, podžgana z Grozdovimi tviti, metala kamne vanj.« In to je ta obrat, pravi Gruden. Tisti, ki nadzorujejo informacije, nadzorujejo svet, ponavlja dr. Dan Podjed. Javni linč še nikoli ni bil tako preprost, brez pretirane akcije, brez krvi, brez tveganja. Samo nekaj tvitov – in dovolj kapitala in znanja, da jih razširiš – in čez noč uničiš človeško življenje. Več človeških življenj. S pritiskom na gumb.

V tem smislu me je zelo strah. In sem zelo pesimistična.

In vendar je kritizirati Trumpa, Muska, Zuckerberga in druge tehnofevdalce najlažja stvar na svetu. Poiskati načine, kako skozi te fine mreže laži, ki se pretvarjajo, da so resnica, prepoznati resnico, pa je prekleto zahtevna stvar – in pravzaprav naša dolžnost.

Novinar Ščuka v Cankarjevi drami se iz ciničnega novinarja, ki je izgubil upanje, da se da sploh kaj spremeniti (s čimer se mnogi lahko žal zelo identificiramo), spremeni v upornika. V tistem znamenitem prizoru, ko gospodu Grudnu zaveže napačni čevelj in mu sporoči, da ne bo več njegov hlapec in trobilo, je skrito sporočilo tudi za današnji čas.

Po premieri smo se nekateri vdali drobnim razvadam na odprti terasi, kjer so pod januarskim ledenim nočnim nebom začele na stoječe mize padati druge stvari. Nekaj izjemnih Bakovićevih in Emeršičevih anekdot so presekale težje teme, tudi vprašanje o evtanaziji, ki ga je odprla Pia Zemljič, ki je vstopila v postpremiersko družbo iz druge predstave v mali Drami. Nato so debato prevzeli mlade igralke in igralci, prekarci, nekateri so prav takrat nabirali kritike predstav v relevantnih medijih za ohranitev statusa delavca v kulturi. A gledaliških kritik je vse manj. In če so, zadnje čase redko omenjajo igralce.

Če nimaš sreče, da ti starši lahko kupijo stanovanje, kako lahko preživiš v Ljubljani, če se želiš ukvarjati s plesom, igro, slikanjem, z glasbo, ali celo z novinarstvom? Nekaj časa živiš s tremi cimri, delaš priložnostne službe, napraskaš za najemnino in po tridesetem se vdaš in odideš nazaj v rodni kraj, mi je rekel znanec iz druge generacije, ki je izkusil to, česar je bilo nam, ki smo svoje poklicne poti začeli sredi devetdesetih, prihranjeno. Za mlade generacije tukaj je bil svet takrat bolj odprt in poln priložnosti.

»Tiste lepe besede, ki so nekdaj nekaj pomenile in ki so zaradi tega uživale upravičeno spoštovanje, so zdaj samo še fraze,« pravi Ščuka v Cankarjevi satiri. In mi smo na kulturnem dogodku, malo pred kulturnim dnevom, mediji bodo polni besed o pomenu kulture, o pomenu slovenske besede ...nove generacije, ki ustvarjajo kulturo, na katero smo tako ponosni, životarijo.

A brez vseh teh mladih, ustvarjalnih ljudi, igralcev, režiserjev, skladateljev, pesnikov, slikarjev, scenografov, ustvarjalcev maske, mojstrov luči in tako dalje, ne nujno v tem vrstnem redu - ne bomo mogli postavljati ogledala družbi. Vem, da se sliši smešno. Kakšno ogledalo družbi lahko še postavi predstava v dvorani za nekaj sto ljudi? Kakšen smisel ima to v primerjavi z enim tvitom vplivneža? Verjamem v moč žive kulture, v moč srečanja. V moč alkimije, ki se zgodi med igralci in občinstvom – in resnica, ki se zgodi, zareže globlje, veliko globlje kot skrolanje po spletu. Druženje ponovno postaja radikalno progresivni moment. Druženje ni drsenje po zaslonih, je pogovor iz oči v oči, brez posrednikov, brez algoritmov. Druženje je izmenjava mnenj, iz katerih se lahko izlušči resnica. 

Kot reče žurnalist Ščuka fatalni gospe Grudnovi (Tina Vrbnjak): »Lahko bi bila resnica, toda ljudje ne vedó, ali je resnica ali ne. Vsaka stvar na svetu ima dokazov za in proti.« Kaj lahko potem rečemo o resnici v času družbenih omrežij in lažnih novic?

Bo resnica našla pot samo tako, da bomo kričali na trgih in forumih –kot v srednjem veku, brez filtrov in nadzora velikega brata? Ne vem več. In ne vem, če je to še mogoče.

Za začetek je dobro, če gremo v gledališče, na koncert,  v literarno kavarno, na predavanje, na razstavo kulturnega terorista Dušana Jovanovića v Cankarjev dom  ali na razstavo Maksima Gasparija v Etnografskega, o kateri piše Irena Štaudohar v  Sobotni.