Knjiga kot edino mogoče potovanje

Knjižni sejem je za nami, po njem smo se sprehajali virtualno, poslušali prvi intervju pisatelja Tadeja Goloba po nesreči, ki je napovedal izid novega romana s sugestivnim naslovom Virus, in spremljali literarne debate.

A seveda ni bilo enako. Ker ni bilo sprehoda po stojnicah z vse težjo torbo pravkar kupljenih knjig na rami, ker ni bilo naključnih srečanj, ker ni bilo živih literarnih kavarn, stikov z avtorji, kave, ki bi jo spila s Ferijem Lainščkom, ker ni bilo občutka, da smo, ko se združimo v zadušljivih sejemskih prostorih Cankarjevega doma, vsi del ene družine.

Vendar jamranje o tem, česar ni, že dolgo nima smisla, treba se je osredotočiti na to, kar imamo, pravi stara modrost.
Kaj imamo? Imamo dobre nove knjige, ki so se potegovale za naslov knjige leta, od biografskega romana Petre Pogorevc Rac do Berem, da se poberem Mihe Kovača, od monografije Partizani Jožeta Pirjevca do briljantnega zgodovinskega stripa Črni plamen Zorana in Ivana Smiljanića. In ja, vesela sem, da je knjiga leta postala prav knjiga Plan B kolega Boštjana Videmška, knjiga o prihodnosti, ki bi jo morali prebrati vsi odločevalci.



Rada bi se v decembru sprehodila vsaj po knjigarnah, ker ne razumem, zakaj bi bile knjige bolj kontaminirane kot paket riža. A ker ne morem, sem se vdala, klikam po spletnih založbah in knjige vse pogosto potrkajo na moja vrata. V obliki paketa, ki ga drži poštar, pod masko pa čutim njegov hudomušni nasmeh, ko reče: Bomo spet brali? Ko nestrpno trgam paket, občutim podobno vznemirjenje kot takrat, ko sem kot osemletna deklica v roke dobila gotsko ljubezensko zgodbo Charlotte Bronte Sirota iz Lowooda (Jane Eyre). Pravzaprav se spom­nim vznemirjenja ob vsaki knjigi, ki sem jo dobila kot darilo, spomnim se atmosfere tistega obdobja, ko sem jo brala, potopljena v nek drug svet, zaradi česar je tudi resničnost okrog mene dobila drugačen okus, druge barve.



Pred mano so prazniki, ne bo objemov, poljubov in kuhanega vina na stojnicah, a si bomo izmislili nove načine srečevanj. Knjiga je, sploh v tem času, še vedno najlepše darilo in najlepša priložnost za srečanje. Ne samo z avtorjem in njegovimi mislimi, je tudi posebna vez med tistim, ki ti jo pokloni, in tabo. Nič ne združi bolj dveh ljudi kot skupno doživetje lepote, je nekdo rekel.

Tako je v moje roke spet prišel Cortázarjev Ristanc, knjiga, ki je zaznamovala moja devetdeseta, moja najbolj divja leta, ko sem verjela v svet brez meja: latinskoameriški pisatelji v Parizu, dolgi neskončni pogovori v podstrešnem ateljeju, ob litrih kave, čaja mate, poceni žganja, zvoki jazza, oblaki dima, usodna ženska Maga in briljantni, presunljivi, magični stavki, s katerimi sem se identificirala. Kot recimo: »Vedno si bila moje ogledalo, hočem reči, da bi se videl, sem moral pogledati vate.«

Od mehiškega pisatelja Carlosa Pascuala, ki živi v Ljubljani, sem pred dnevi, še vročo iz tiskarne, dobila nenavadno knjigo Nezakonita Melanholija, ki mi je omogočila nepredvidljivo literarno potovanje v mesto, ki živi v mojih drobcih spomina; divje, brutalno, nevarno orjaško mesto Ciudad de Mexico in presunljive zgodbe tistih, ki jih je zaznamovalo.

Pred nekaj dnevi sta prišli še dve obsežni knjigi, ki sem ju namenila za darilo, a se bojim, da ju bom obdržala. Prva je dopolnjena izdaja Teslove študije Problem povečevanja človeške energije Tiborja Hrsa Pandurja in Andreja Detele, druga je pravkar izšla pri založbi Sanje. Obsežna knjiga erudita Mirana Perhavca z naslovom Potovanje, v kateri skozi potovanja spoznamo tega vizionarja, znanstvenika, državljana sveta, pacifista, ki je ljubil literaturo in novinarstvo prepoznaval kot silo, ki lahko prispeva k miru in harmoniji sveta. Na pamet je znal Goethejevega Fausta; kot izvemo v knjigi, je jokal, ko mu je pesnik Jovan Jovanović Zmaj bral pesmi, pozneje je prevajal njegovo poezijo, prijateljeval je s pisateljem Markom Twainom. Twai­nove mladinske knjige o Tomu Sawyerju in Huckleberyju Finnu so zaznamovale njegovo otroštvo, in ja, tudi moje.

Zato verjamem, da so v tem čudnem času knjige pravzaprav edina možnost za pravo potovanje, v globine duše. V prihodnost kot Plan B, v druge čase in prostore kot Nezakonita melanholija, potovanje v otroštvo kot Lainščkov Kurji pastir ali potovanje v življenje in ustvarjanje velikega uma, kakršen je bil Nikola Tesla.