Alan Ford je živ! Živel, Alan Ford!

Narodna galerija (NG) je v svoj program ob okrogli obletnici rojstva sprejela mlajšega gospoda, Alana Forda, je v sredo zvečer ob otvoritvi razstave Alan Ford teče častni krog hudomušno povedala direktorica te ugledne ustanove, Barbara Jaki. »Nenavadni kulturni dogodek, kot je razstava stripa v NG,« kakor se je pozneje izrazil Rok Glavan, »glavni krivec za vse«, pobudnik in organizator razstave ob abrahamu prvega izida stripa ustvarjalnega tandema Bunker–Magnus v Italiji (maja 1969), je Jakijeva pojasnila z besedami, »da v NG ne ločujemo umetnosti na elitno in neelitno, niti ne na visoko ali nizko, temveč le na dobro in slabo. Stripovska risba AF, ki je zaznamovala našo vizualno kulturo zadnje tretjine minulega stoletja, je dobra umetnost.



Posebnost stripov AF je svojevrsten humor, ki za obešenjaštvom razkriva ironijo in družbeno satiro. Prav v tem trenutku je AF humor še danes aktualen; zrcali naš vsakdanjik, današnjo družbeno stvarnost. Moja generacija je zrasla z domislicami AF, Bunkerjev črni humor v sijajnem hrvaškem prevodu je na nek način ponarodel z bistroumnimi izjavami njegovih junakov smo se sporazumevali, se učili ceniti globino črnega humorja in hkrati tudi jezik sosedov,« je povedala. »Danes je stripovska risba priznan umetniški medij, ki se razstavlja tudi v galerijah in muzejih,« je še dodala in Narodna galerija je tudi ena od njih.

Prva številka je izšla v Italiji leta 1969, točno pred 50 leti, že leto pozneje pa se je zaradi domiselnih dialogov, črnega humorja, zbadljive satire in risarske kvalitete ter izjemnega prevoda Nenada Brixya hitro razširil po Balkanskem polotoku in se vkoreninil v naš kulturni prostor, je zapisal Glavan. Razstava, katere celostno podobo in tudi ob njej izdani katalog s številnimi slovenskimi in tujimi pisci refleksij na temo AF je oblikoval Ranko Novak, je predvsem razstava ilustracij prvega risarja Magnusa (Roberta Raviole): kakor se je v govoru pošalil Glavan, so namreč »črke oziroma oblačke z besedilom v strip dali za tiste, ki niso razumeli stripa«. Vse do 13. oktobra je tako na ogled 162 originalnih stripovskih tabel, ki so nastale med letoma 1969 in 1975, od 1. do 75. epizode, vsaka opremljena s slovenskim in hrvaškim prevodom, predstavitvami junakov, množico (ponarodelih) izrekov, ki so ob repliki invalidskega vozička AF junaka Broj 1 in foto točke ob wc školjki del zabavnega programa.

Brez predaje

Glavan, ki je z Alanom Fordom »rasel gor«, je povedal, da so z njim ljudje lažje premagovali vse težave, ki so se pojavljale, in so se tudi zdaj, pri postavljanju  razstave. K sreči se v tem primeru ni ravnal po alanfordovskem izreku 'Ne predaj se nikad, osim kad moraš' (Ne predaj se nikoli, razen ko se moraš), pač pa pripeljal stvar do konca. Najbolj so se bodli predvsem s pridobivanjem stikov z lastniki avtorskih pravic, a vse se je dobro izteklo, razstava stoji, četudi postavljena v zadnjih dneh, »poslužili smo se prevodov Nenada Brixyja, ki jih je odstopil njegov sin Davor, tako da imamo 'tapravo hrvaščino', potem prvih 51 epizod tudi v prevodu Branka Gradišnika, ostalo pa smo dali na sveže prevesti.«



Ob razstavi je izšel tudi bogat, 152-stranski katalog – »to je bil moj dolg do posojevalca tabel in kakor pravi star Grunfov izrek: 'bolje izdati knjigu nego prijatelja', smo izdali tudi knjigo, tako da sem se rešil te obljube,« –, poln vznemirljiv tekstov avtorjev, kot so Lazar Džamić, Max Modic, Mitja Velikonja, Zoran Smiljanić, Izar Lunaček, Iva Boras, Mladen Novaković, Aleksander Buh, Aleš Debeljak, Aldo Milohnić, Maida Gruden, Marijan Matić, Aleksandar Đorđevski in seveda tudi antikvar Glavan sam.



Ob tem se je Glavan za pomoč in podporo zahvalil v. d. direktorja Italijanskega inštituta za kulturo v Sloveniji, Stefanu Cerratu, ki je razstavo tudi uradno odprl s slovenskim »dober večer« in priznal, da je že kot otrok oboževal stripe, ki jih je napisal Max Bunker (Luciano Secchi), Alana Forda pa označil za delo, »ki presega koncept ikone popularne kulture in zaseda mesto pravega klasika, torej teksta, ki z vsakim novim branjem dobi nove in dodatne pomene. Številne interpretacije, ki so jih podali slovenski in hrvaški pisci, potrjujejo status klasike,« je pohvalil katalog, ki se je v sredo kar dobro prodajal, in ne gre za pretiravanje, če napišemo, da gre za pravo (malo) biblijo za alanfordovce.



Cerrato je spomnil tudi na veliko razstavo v Milanu, ki se je zgodila v soboto, nekaj dni po ljubljanski otvoritvi: »Priče smo enemu številnih primerov kulturne skladnosti med Slovenijo in Italijo,« na koncu pa pokazal, da res ve, o čem govori, ko govori o Alanu Fordu: »Spominjati se moramo, kakor pravijo junaki Magnusa in Bunkerja: poskrbi tudi zase, ne le za druge, pa tudi, da se ne bojimo nikogar razen upnikov.«
 

Povezave z vsega Balkana

Strip ima očitno številne privržence, saj se je ljudi iz sveta (pop)kulture, oblikovanja, politike, publicistike ... v sredo kar trlo. »Ta dogodek je pozitivni šok zame, ne vem, če bi bili kaj takšnega sposobni organizirati v Zagrebu,« je bil navdušen Davor Brixy, katerega oče Nenad je v Alanu Fordu leta 1970 prepoznal potencial za prevajanje in pravzaprav izumil 'alanfordščino', ki je v bistvu zagrebška purgerščina, narečje, v katerem je AF res zaživel.« Za Plavi vestnik ga prevajal vse do leta 1984, na koncu zaradi hude bolezni prav s pomoč­jo sina. »Kar devet srčnih infarktov je bilo za njim, tako da sem pisal po njegovem nareku, potem mi je dal prevesti stran, dve, pet, deset ..., na koncu jih je bil sposoben samo še preleteti in mi dati blagoslov.« Sam je v celoti prevedel tri, zadnjega leta 1994. »Priznam, da mi je bilo kar težko. Očeta nisem mogel ujeti trudu navkljub. Pogosto sem tudi poslušal izjave: 'Aha, ti si pa Nenadov sin! No, nekateri so celo opazili moje ime na stripu in me pohvalili v stilu: 'Saj si kar dobro naredil.' (Smeh).«



Z Glavanom ga je povezal Lazar Džamić, ki je Glavanu pri razstavi pomagal predvsem na ta način – ga povezoval s poznavalci stripa z območja nekdanje Jugoslavije –, je pa tudi avtor knjige Cvetličarna v Hiši cvetja: kako smo posvojili in živeli Alana Forda, v kateri se sprašuje, zakaj je strip na Balkanu tako uspel. »AF je črpal iz nadrealizma in farse, ki smo ga na tleh nekdanje Jugoslavije dobesedno živeli, zato smo strip takrat doživljali kot resničnostni šov.

AF je kot nekakšna leča, skozi katero se malo bolje vidi prostor in značilnosti nekdanje Jugoslavije, izjemno sredstvo za proučevanje naše realnosti oz. kulture v kontekstu preteklosti tega dela Evrope. Je prostor, v katerem ima politika še vedno več vpliva, kot bi ga morala imeti, kjer se še vedno se borimo z vsemi tistimi problemi, ki so se dogajali v AF, in je tako še danes univerzalna pripoved o vsakem nekompetentnem, skorumpiranem, diletantskem, propagandističnem povzpetniku. Že Brixy je, ko je prevajal, pogosto povedal, da v skoraj vsaki številki AF naleti na koga, ki ga pozna – politika, elitneža ...« Je pa, kakor je poudaril, ljubljanska razstava zagotovo največja svetovna razstava o AF, »daleč največja v primerjavi s katero koli drugo!«

O travmah in ukradenem sendviču

Na njej smo srečali tudi odličnega striparja Zorana Smiljanića, ki je prispeval tudi – kot vedno – nadvse duhoviti tekst za katalog – Trinajst razlogov, zakaj sovražim Alana Forda. »Ne maram ga, ker mi je prizadejal psihične travme v otroštvu in imam še zdaj posledice – kar se vidi iz priloženega. Bil sem fen, a prevelik. Ko sem namreč kupil prvo številko, se je zgodila neka nepredstavljiva privlačnost, za stripe sem zapravil ves denar za špecerijo in jih seveda dobil od mame, a se nisem mogel upreti.

Še hujše je bilo pri samem stripu: revščina, nenehni porazi, socialna grdota ... vsi elementi tega stripa so bili nekaj povsem drugega od tistega, kar sem poznal iz pravljic, filmov, stripov  za otroke ... Tam namreč junak na koncu vedno premaga vse težave in na koncu zmaga, zadrži psihično stabilnost, tukaj je pa vse ravno obratno: vsi so malo zmešani, vsi lažejo, vsi so hinavci in na koncu izgubijo. In kljub temu, da je ta junak videti lepotec, vedno izgubi: nima uspeha pri ničemer in to me je res prizadelo, težko sem to prenesel kot otrok, kar trajalo je, hudo je bilo in še danes ni povsem dobro. Skratka, kot mlad bralec sem se znašel v nemogoči situaciji, kjer je bilo preveč hudega. In zato ne razumem in se čudim tem ljudi, ki se tukaj zbirajo (smeh).«



In so res se, tudi ob šampanjcu in prigrizkih, kjer se je pogrevalo dogodek iz stripa, ki ga je Glavan navrgel v svojem govoru in poskrbel za hipno asociacijo. »Številka 1 ima v svoji črni knjižici tudi anekdoto, ko sreča politika in mu reče: 'Gospod, vi ste ukradli sendvič enemu od otrok v vrtcu in se s tem še hvalili!' AF je bil naš prerok, prerokoval nam je to, kjer smo zdaj, danes živimo v njem, zato nam ti njegovi izreki, pa naj bodo še tako banalni in neumni, so pa življenjski, pomagajo, da pridemo čez vsakdan.«
 

Halo, Bing! Kako, brat?

Tudi Jožef Školč je potrdil, da »se še danes sem ter tja s prijatelji pozdravimo 'Halo Bing!' – 'Kako, brat?' in se režimo. A kakor vidim danes, sem že veliko pozabil, a je mogoče ravno zato še bolj zabavno. Je bil pa AF brez dvoma naša dopolnilna literatura na faksu in med stripi mi je bil zagotovo najbolj pri srcu; mislim, da sem na to temo napisal celo seminarsko nalogo,« je bil dobro razpoložen nekdanji minister za kulturo in povedal, da je bil »prvi, ki je odobril subvencijo za strip in podobno, saj se mi je to zdelo normalno. Popkultura mi je bila vedno pomembna, razna rangiranja in razprave o visoki ali nizki kulturi so povsem nesmiselne.«

Od aktivnih političark smo med drugim srečali tudi poslanko Levice, Violeto Tomić, ko je kupovala Džamićevo knjigo. »Sem absolutna fenica, vedno sem si želela biti Number One (Številka 1), takšen ali drugačen, imela sem sivega papagaja, ki mu je bilo seveda ime Klodovic. V osemdesetih je bil res vrhunec tegahumorja; če otroci niso hoteli brati, smo jim dali Alana Forda, da so se malo navadili literature. Če si bil slabe volje, si vzel v roke AF, zdaj pa vsi buljimo v te telefone. Džamićevo kupila sem pa kupila zato, da bom mogoče bolj razumela, zakaj mi je AF tako všeč, kot mi je.«

Je kdo ukradel klimo?

Nekoliko drugačen pogled na Alana Forda imajo predstavniki mlajše generacije. Mitja Linec, letnik 1985, je prišel v stik z AF šele pri osmih letih. »Bral sem ga zgolj v slovenščini, vseh 51 številk. Prej smo brali tiste otroške stripe – Mikijev zabavnik, Tom in Jerry ... –, tako da je bil AF nekaj novega, zagrabilo me je, saj je bil poln posrečenih in komičnih situacij. Verjamem pa, da sem ga doživljal drugače kot tisti, ki so ga brali najprej v hrvaščini. Sicer pa je razstava super: lepo koncipirana, dober izbor, odlično predstavljeni junaki, originalov nisem videl še nikoli.« 



Originalne risbe – kakor je pojasnil Glavan, se jih najprej nariše s svinčnikom, potem čez nanesejo tuš, da jih pripravijo za tisk, jih v tiskarni preslikajo na ustrezni medij, ki potem omogoča tisk na papir, in Magnus jih je sam risal v svinčniku in tušu do 15. epizode, potem pa so najemali druge, ki so tuširali njegovo risbo v svinčniku – so razstavljeni v kleti Narodne galerije. »Kje drugje je prostor za skupino TNT, kot v kleti, kjer je skrivališče Alana Forda oziroma Številke 1?« se je vprašal Glavan.

Tam je vrvelo od ljudi; številni zazrti v branje, v Magnusovo ilustracijo ali smeje ob branju že rahlo pozabljenih izrekov. »Edino, kar pogrešam na tej razstavi, je klima,« je malo za šalo, malo zares potarnal pisatelj Matjaž Pikalo. Zato pa še malo ni manjkalo alanfordovske klime ... »Danes vidimo, kako je bil Bunker daleč pred svojim časom, saj razkriva našo naivnost. V bistvu smo, ko smo včasih brali AF, dobili navodila za uporabo, kako se pripraviti na današnje čase, a mislim, da jih vse do danes še nismo znali uporabiti, kar je pravzaprav tragično.«



Profesor na FDV, dr. Aleš Črnič, ga je dopolnil: »S patino ta humor ni izgubil na humornosti, ampak postal veliko bolj trpek. In ni več priročnik za pomoč v življenju, ampak nas zafrkava v glavo. Alan Ford živi, in to je zagotovo nauk te razstave! Izgublja na smešnosti in pridobiva na resnosti, zato začenjajo stripe poučevati na univerzah, niso več zbrcani v kot, kar je seveda super v več ozirih. In poglejte nas, smo na otvoritvi razstave v Narodni galeriji, kar je brez dvoma znak civilizacijskih premikov!«

Zato: živel, Alan Ford!, kakor je z navdušenim vzklikom svoj govor končal Rok Glavan. (Neprostovoljna) popisovalka tega veselega dogodka pa zaključujem: bolje ispasti budala, nego ispasti iz vlaka. A vseeno, tale zapis je resnica, zato drži tudi tale: Ne vjeruj ženi, koja laže (Ne verjemi ženski, ki laže). Jaz (tokrat) nisem.