V poplavi člankov, televizijskih komentarjev politikov, polemik novinarjev in drugih, v katerih se na veliko govori o nas, ki bivamo v domovih za starejše, manjka samo nekaj. Doslej nismo zasledili nobene polemike, kritične misli ali zaskrbljenega vprašanja, kaj o vsem tem menimo mi, ki smo seveda najranljivejša in zdravstveno najbolj problematična struktura slovenske družbe. Zadnji podatki, ki smo jih uspeli zaslediti, kažejo, da je samo v domu Šmarje pri Jelšah umrlo 45 oseb, v Metliki 12 in v Ljutomeru pet stanovalcev doma. Ker uradnih podatkov ne daje ne eno ne drugo ministrstvo, se moramo zadovoljiti s podatki iz medijev, ki pa so praviloma zavajajoči in ne dajejo korektne slike stanja v domovih za starejše.

Nihče nas ne vpraša po dejanskem počutju, čeprav veste, da smo v nekaterih domovih že dva meseca v izolaciji. Psihiatri in drugi strokovnjaki govorijo o stiskah, ki jih povzročajo dolgotrajne zapore in obsojenost za zidove domov, ne da bi se ljudje lahko s komerkoli pogovorili. V domovih za starejše, kjer so že dolgo prepovedani obiski, so edini naši sogovorniki snažilke, bolničarke, medicinske sestre, socialne delavke, fizioterapevti, delovni terapevti, delavci v kuhinjah, vodstveno in drugo osebje, ki vzorno skrbi za nas v času osamitve. Da, to so v teh težkih časih naši edini dragoceni terapevti. S svojci lahko govorimo po telefonu, omogočeni so nam tudi videoklici.

Verjamemo, da je ukrepanje vlade glede omejitev gibanja dôber in nujen ukrep za zaustavitev grozeče nevarnosti in ni bilo stanovalca, ki tega ne bi razumel. Ne razumemo pa tega, kako se danes obravnava obolelost stanovalcev domov za starejše! To obravnavo razumemo tako, da za nas velja druga, nova doktrina ukrepanja ob obolelosti, saj domove preurejate v negovalne bolnišnice. Če bi to še lahko nekako razumeli, ne moremo razumeti, da nas hočete preoblikovati v infekcijske klinike in nas dati v popolno izolacijo znotraj naših sob.



Stanovalci Doma dr. Jožeta Potrča Poljčane in Enote Slovenska Bistrica smo zgroženi nad načinom obravnave starostnikov, ki so zboleli za covidom-19. Iz časopisnih člankov lahko razberemo, da je način obravnave ob obolenju z omenjeno boleznijo za nas stanovalce v domovih bistveno drugačen od tiste, ki jo svojim bolnikom omogočajo bolnišnice in njihovi infekcijski oddelki. Spreminjanje domov v infekcijske bolnišnice na lokacijah domov je nerazumljivo, strokovno in stroškovno vprašljivo, predvsem pa diskriminatorno do nas, stanovalcev. Ste se vprašali, kakšno obravnavo lahko zagotovijo domovi v neustreznih prostorih, ob pomanjkanju potrebne medicinske in varovalne opreme in ob kadrovskih zasedbah, ki že dolgo ne zadostujejo za kakovostno oskrbo in zdravstveno nego v normalnih razmerah, kaj šele da bi jo morali izvajati v teh, za vse nas v domovih, izrednih razmerah?

Če mislite, da zadostuje nekaj kisikovih bomb in inhalatorjev, ki jih za našo ozdravitev in odpravo posledic okužbe s koronavirusom imajo domovi – da ne govorimo o prostorskih nezmožnostih, usposobljenosti premajhnega števila medicinskega osebja – se zelo motite! Kot laiki, ki smo si v zadnjem obdobju življenja za svoj dom izbrali dom za starejše, vam povemo, da se zelo, zelo motite. Delate nam večjo krivico, kot smo jo kdajkoli doživeli, pa smo jih v naših življenjih doživeli veliko. Če boste na nas pogledali kot na enakovredne člane družbe, ki smo tej družbi že marsikaj dali, boste morali priznati, da ste se zelo zmotili, ko ste nas mislili oropati pravice do zdravljenja, ki je ustavna pravica vsakega državljana države Slovenije.

Zato pričakujemo in zahtevamo, da nam omogočite zdravljenje na infekcijskih oddelkih bolnišnic ob vsej medicinski tehnologiji, ki jo te edine imajo, in ne v improviziranih domskih možnostih, kot lahko razberemo v kritičnih člankih odgovornih vodstvenih delavcev domov za starejše.

Želimo, da oba ministra namenita tej najbolj ogroženi populaciji več skrbi, več strokovne pomoči vodstvom domov, ustrezno opremljenost z zaščitnimi sredstvi in seveda temeljit premislek o vprašanju, pod katero ministrstvo naj domovi spadajo. Dualizem, v katerem smo trenutno, samo prelaga odgovornost z enega na drugega, na koncu pa bodo za vse, kot vedno doslej, odgovarjali direktorji domov, ki so v teh kaotičnih razmerah prisiljeni krmariti med neusklajenimi, pogosto nasprotujočimi si navodili in zakonodajo. Naše mesto je na ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti – in želimo, da tako tudi ostane.

Zavedamo se, da se bo moralo delovanje in poslovanje v domovih tudi po koncu epidemije bistveno spremeniti v smislu omejevanja številnih sedanjih praks in nujnega dodatnega vira financiranja. Na vse to smo pripravljeni, nikakor pa ne privolimo v vaše odločitve, da so kljub prostim kapacitetam na infekcijskih oddelkih bolnišnic stanovalci domov zdravljeni v domovih ob vsej bedi, ki tako zdravljenje objektivno pogojuje.

Zahtevamo, da naše pismo nadvse resno obravnavate, nas slišite in ukrepate tako, da bo dobro tudi za nas, ne le za zdravstvene organizacije, ki stanovalce domov že sicer obravnavajo drugače kot starostnike, ki živijo doma.