Zaposleni v javnem sektorju: občutna rast od leta 2005

Vedno ko iz medijev izvem, da katera od skupin zaposlenih v javnem sektorju zahteva višje plače, se spomnim članka v časopisu Delo 20. avgusta letos, ki ga je pod naslovom Davkojemalci se množijo hitreje kot davkoplačevalci napisal novinar Karel Lipnik.

Iz omenjenega članka je razvidno, da se je število zaposlenih v javnem sektorju od leta 2005 (potem ko je naša država 1. maja 2004 postala polnopravna članica EU) do konca lanskega leta povečalo za kar 23 odstotkov. Kadrovsko so se najbolj okrepili v dejavnosti zdravstva s socialnim varstvom, in sicer za 46 odstotkov, nadalje v izobraževanju za 31 odstotkov ter v kulturi in športu za slabih 30 odstotkov. Doslej še nisem zasledil, da bi kdo te podatke razglasil za neresnične, tudi uredništvo časopisa se še ni opravičilo na račun »navihanega« tiskarskega škrata, ki bi lahko pri številkah zmaknil kakšno decimalno vejico. Torej so podatki verodostojni.

Kolikor vem, se zaradi znatnega povečanja števila zaposlenih količina in kvaliteta storitev nista prav nič povečali. Denimo, v zdravstvu so se čakalne vrste celo podaljšale.

Kam so se »poskrili« ti dodatni kadri? Večkrat sem že slišal »floskulo« o izgorelosti nekaterih zaposlenih v javnem sektorju. Kaj pa če se je tem kadrom zgodilo ravno to?

Čeprav sem tudi sam na referendumu glasoval za članstvo v EU, se zdaj sprašujem, kaj nam je sploh prineslo. Zagotovo skupni evropski trg pozitivno vpliva na naše gospodarstvo, ki pa vseeno ne zmore preživljati tako razkošnega javnega sektorja, kot ga imamo. Glavni problem pa je tudi ta, da bi vsi radi imeli tako visoke plače, kot jih imajo zaposleni na podobnih delovnih mestih v razvitih evropskih državah, obdržali pa bi balkanske delovne manire. Ta računica pa se ne izide, zato se država vseskozi hudo zadolžuje.

Sedanji predsednik vlade je moral biti v prejšnji službi vrhunski menedžer, sicer ne bi prejemal tako visokih nagrad za svoje delo, kot jih je. Naj mu bo nadaljnji izziv tudi ureditev razmer v javnem sektorju.