Zakaj tako slabo ravnamo z zemljo?

Že nekaj let poslušamo, kako naj bi bili samopreskrbni s hrano. V zadnjem času pa to prihaja še bolj v ospredje, saj je uvoz nepredvidljiv. Da bomo samopreskrbni, pa seveda pomeni pridelati na domači zemlji čim več, torej domačo kvalitetno hrano.

K temu nas pozivata ministrstvi za kmetijstvo in gospodarstvo ter razumni in odgovorni ljudje, pa seveda naša zdrava pamet. Zato je nerazumljivo, koliko zemlje potratimo in uničimo z nepremišljenimi gradnjami. Še več, ceste in posebej kolesarske steze gradimo kar čez travnike in celo čez njive, in to celo z evropskimi sredstvi. To je seveda najlažje. Ne gre pa pozabiti, da je naša plodna zemlja omejena, in ko jo bomo pozidali, asfaltirali … za pridelavo ne bo več uporabna. Naravnost ljubosumno bi morali ščititi zemljo, kar pomeni graditi ceste in steze na terenu, ki za obdelavo ni uporaben.

Zdaj spomladi je zanimivo, kako nekateri ljudje, ki so vajeni dela na vrtu, ob hiši izkoristijo vsako ped zemlje, in vidimo druge, ki pustijo, da je vse zaraščeno ali pa spremenijo vrt v zelenico, s katero imajo delo, pa nobene koristi, in tarnajo, ko slišijo, da bo hrana vedno dražja. Razveseljivo in pohvalno je, da imamo še ljudi, ki v hribovitih in odmaknjenih predelih skrbno pokosijo vsak travnik, pasejo živino, čeprav se računica ne izide.

Zemlja je človeku dana, da si pridela kruh in zanj vsak dan prosi, kot nas uči evangelij. Sicer pa je že na prvih straneh Svetega pisma napisano: »Gospod Bog je vzel človeka in ga postavil v edenski vrt, da bi ga obdeloval in varoval.« (1 Mz 2,15)

Prebivalci edenskega raja pod Triglavom, ne uničujmo zemlje, ampak jo varujmo in obdelujmo in hvaležno sprejemajmo njene sadove. »Lej, stvarnica vse ti ponudi, iz rok ji prejemat ne mudi! Lenega čaka strgan rokav, palca beraška, prazen bokal.« (V. Vodnik)