Tla ne morejo pogoltniti vsega, kar spuščamo vanje

Ljudje s svojimi dejavnostmi vplivamo na 70 odstotkov tal, ki niso pod ledom, četrtina je degradiranih. Degradacija zmanjšuje sposobnost tal za vsrkavanje toplogrednih izpustov, podnebno segrevanje pritiske na tla še stopnjuje. Če hočemo omiliti posledice podnebne krize, moramo z zemljišči in gozdovi ravnati bolj trajnostno, pozivajo avtorji poročila Združenih narodov o podnebnih spremembah in tleh.

Kmetijstvo, gozdarstvo in druge rabe zemljišč prispevajo 23 odstotkov vseh toplogrednih izpustov, največji delež emisij gre na račun sečnje gozdov. Hkrati tla vsrkajo skoraj tretjino ogljičnih izpustov, ki nastanejo pri kurjenju fosilnih goriv in v industriji. Vendar zaradi podnebnega segrevanja to sposobnost izgubljajo. V zadnjih 140 letih se je povprečna temperatura tal na površini povečala za 1,53 stopinje Celzija, kar je skoraj dvakrat več od dviga globalne povprečne temperature (0,87 stopinje), navaja poročilo Medvladnega odbora za podnebne spremembe (IPCC), ki ga je dve leti pripravljalo več kot sto strokovnjakov iz 52 držav, zanj so pregledali 7000 znanstvenih študij.



Erozija na kmetijskih zemljiščih je več kot stokrat večja od stopnje nastajanja nove prsti. Podnebne spremembe pospešujejo degradacijo zlasti v nižjih obalnih predelih, deltah rek, na sušnih območjih in območjih s permafrostom. V obdobju 1961–2013 so se sušna območja povečala za nekaj več kot odstotek na leto, leta 2015 je na ozemljih, ki se spreminjajo v puščavo, živelo 500 milijonov ljudi.


 

Previdno z biogorivi in pogozdovanjem

Podnebno segrevanje je povečalo tudi pogostost, intenzivnost in trajanje vročinskih valov v večini regij, pogostost in intenzivnost suš v nekaterih regijah, zlasti v Sredozemlju in na jugu Afrike, intenzivnost padavin pa se je povečala po vsem svetu. Teh dogodkov bo v prihodnosti še več, prav tako požarov. V tropskih regijah bo segrevanje v primeru scenarijev srednjih in visokih izpustov toplogrednih plinov do sredine oziroma konca 21. stoletja povzročilo »izjemne klimatske razmere«, ki bi lahko vodile v povečanje lakote, migracij in konfliktov.

 Zaradi podnebnih sprememb se bo zmanjšala kmetijska pridelava, najbolj v sušnih predelih afriških držav in visokih gorskih regijah Azije in Južne Amerike. Emisije iz kmetijske proizvodnje se bodo še naprej povečevale zaradi naraščanja števila prebivalstva, dohodkov in sprememb potrošniških navad.

Poročilo sledi opozorilu iz zadnjega poročila IPCC oktobra lani, s tem ko izpostavlja, da bo tveganje za dogodke, kot so suše, požari, taljenje permafrosta in nestabilnost prehranskega sistema, bistveno manjše, če bomo globalno segrevanje omejili na stopinjo in pol namesto na dve v primerjavi s predindustrijskim obdobjem (1850–1900). Za to bo treba zmanjšati toplogredne izpuste, ki nastajajo pri rabi tal. Trajnostno upravljanje na vseh področjih lahko skupaj s sistemi za zgodnje opozarjanje zmanjša in v nekaterih primerih celo obrne negativne učinke podnebnih sprememb, vendar ima omejitve, opozarjajo avtorji poročila. Kot primera navajajo pridelavo rastlin za biogoriva in pogozdovanje, ki lahko ogrozijo prehransko varnost, biotsko raznovrstnost in povzročijo še večjo degradacijo zemljišč. Poleg tega drevesa za rast potrebujejo določen čas.

Rešitve, ki ne zahtevajo spreminjanja rabe zemljišč, so izboljšanje upravljanja kmetijskih in pašnih površin, trajnostno gospodarjenje z gozdom in povečanje organskega ogljika v tleh. Svetovno prebivalstvo pa bi ob zdajšnjem obsegu obdelanih površin nahranili, če bi porabili vso hrano, ki jo zdaj izgubimo oziroma zavržemo (25–30 odstotkov vse pridelane), in prešli na bolj uravnoteženo prehranjevanje s poudarkom na rastlinskih virih; takšna prehrana ima nižji ogljični odtis od prevladujoče mesne in prispeva k boljšemu zdravju.
 

V Sloveniji glavna težava pozidava

Borut Vrščaj s Kmetijskega inštituta Slovenije pozdravlja poročilo, ki poudarja pomen problematike tal, a dodaja, da z ukrepi, kot je pogozdovanje, naslavlja predvsem države, kjer je gozdnatost bistveno manjša kot v Sloveniji. Pri nas so se gozdovi v 90 letih razširili za 86 odstotkov. Z njimi je poraslih 62 odstotkov površin, le 28 odstotkov je kmetijskih, ki jih izgubljamo tudi zaradi pozidave. Vsak Slovenec ima na voljo 540 kvadratnih metrov mesta, 872 kvadratnih metrov njiv in 5744 kvadratnih metrov gozda. »Iz tega grozljivega nesorazmerja, ki ga poganja inercija – kar je gozd, je super –, izvirajo težave, ki jih imamo.«

Rok Mihelič s katedre za pedologijo in varstvo okolja na ljubljanski biotehniški fakulteti kot glavno sporočilo poročila navaja potrebo po širitvi ohranitvenega kmetijstva. To temelji na minimalnem poseganju v tla, zagotavljanju njihove stalne pokritosti in pestrem kolobarju.

Andreja Sušnik z agencije za okolje pravi, da poročilo o tleh vse, kar je bilo že povedano, podpre z empiričnimi dokazi. Ključno vprašanje po njenem je upravljanje kmetijskih zemljišč. Ohranjati moramo aktivne kmetijske površine pred zaraščanjem, razmisliti, kje bomo pridelovali hrano in o zmanjšanju prehranjevanja z mesom.