Zakaj kot država nismo uspešni

Države se po uspešnosti – največkrat jo izražamo z BDP na prebivalca – zelo razlikujejo. Po tem kriteriju je v Evropi najbolj uspešna Švica, saj je njen BDP na prebivalca lani znašal 2,5-krat toliko, kot je dosegla EU v povprečju, v primerjavi s Slovenijo pa je bil ta količnik celo 3,3. Na uspešnost države vpliva veliko dejavnikov, daleč najpomembnejši pa je njeno upravljanje. V EU je Slovenija med manj uspešnimi državami in nedvomno je za to krivo predvsem njeno upravljanje. Zato si je vredno ogledati, kaj so njegove osrednje slabosti, in razmisliti, kako jih odpraviti. O tem je nekaj več povedanega v naslednjih vrsticah.

Najprej nekaj splošnih opredelitev o upravljanju družbenih sistemov in rešitvah, ki podpirajo njegovo učinkovitost. Upravljanje sestavljata dve povezani aktivnosti, to sta vodenje (gospodarskih, političnih in drugih sistemov) ter nadzor vodenja; pristojnost slednjega je tudi določanje temeljnih razvojnih smeri sistema. Njegovo učinkovitost zagotavljamo predvsem s spoštovanjem naslednjih načel oziroma usmeritev:

Prvo načelo: Nadzorni organ (v primeru države je to parlament) naj bo vodenju (vladi) nadrejen. In še dve usmeritvi: nadzor naj v razmerju do vodenja deluje usklajeno (enotno) in v korist subjektov, ki so mu zaupali izvajanje nadzora (v primeru države so to volivci).

Drugo načelo: Vodenje naj se zaupa le osebam z uspešnimi vodstvenimi izkušnjami.

Tretje načelo: Pri upravljanju naj se dosledno spoštuje temeljne družbene vrednote, še predvsem poštenost.

Oglejmo si, kako naš model upravljanja države spoštuje gornja načela. Najprej o prvem načelu. Ta kot prvo priporoča, da naj bo parlament nadrejen vladi. Formalno je tako tudi v naši ureditvi, ne pa tudi dejansko. Po vsebini namreč načela ni mogoče uresničevati, če ključne pristojnosti v vladi zaupamo vodjem političnih strank, ki so nadrejeni njihovim poslancem. To je ena večjih slabosti političnega sistema (pa ne zgolj našega), ki bistveno otežuje nadzor vlade in s tem slabi učinkovitost upravljanja. Rešitev zanjo je dokaj preprosta, je pa za politiko manj sprejemljiva: vodje političnih strank naj v vladi ne delujejo, svoje aktivnosti pa naj prednostno usmerijo v nadzor vlade. V Švici ravnajo tako.

Drugo načelo vsebuje tudi usmeritev, da naj parlament nadzor vlade izvaja notranje usklajeno. Tudi tega se pri nas in še marsikje ne spoštuje, saj vlado oblikujemo po modelu »običajne koalicije«, ki parlament razdeli v dva konkurenčna dela, to je v pozicijo in opozicijo; pozicija praviloma vlado nekritično podpira, opozicija ji vladanje otežuje, rezultat pa je slab nadzor vlade, slabo upravljanje države in tudi škodljiva politična razdvojenost celotne družbe. Problem je možno zadovoljivo razrešiti tako, da se vlado oblikuje po načelih velike in ne običajne koalicije. To rešitev uporablja tudi Švica.

In še usmeritev iz tretjega načela. Ta pravi, da naj poslanci prednostno delujejo v korist svojih volivcev, kar se sedaj pri nas dogaja le v zelo omejenem obsegu. Če želijo zadržati udobno poslansko zaposlitev, morajo namreč prednostno zadovoljevati interese svojih strank, s tem pa podpirajo strankokracijo, to je politično ureditev, ki skupne koristi države v nemajhni meri podreja strankarskim interesom. Ta izjemno resen problem bi lahko v znatnem delu omilili z boljšim volilnim sistemom. Civilna družba (Sinteza v sodelovanju s širšim strokovnim krogom) je predlog take zakonske rešitve tudi pripravila, vendar je politične stranke ne podpirajo. Kot smo od premierja Goloba izvedeli na nedavnem posvetu v Cankarjevem domu, se vlada zavzema za nekatere popravke volilne zakonodaje (predvsem uvedbo prednostnega glasu in ukinitev volilnih okrajev), ne podpira pa ključne rešitve (kombiniranega volilnega sistema), za katero se zavzema civilna družba.

V Švici imajo volivci tudi sicer močan vpliv na ravnanje državne oblasti. Zagotavlja se ga z decentralizacijo politične oblasti (kantoni s širokimi upravljavskimi pristojnostmi) ter s pogostimi referendumi. Pri nas referendum sicer dopuščamo, vendar z omejitvami, tako da ta ne prispeva veliko k učinkovitosti upravljanja države, politično oblast pa izvajamo močno centralizirano. Z njeno decentralizacijo (uvedba regij) ter z referendumu bolj naklonjeno zakonodajo lahko torej močno okrepimo vpliv volivcev na politiko države.

Upravljanje države lahko krepko izboljšamo tudi z uveljavitvijo usmeritve, ki jo navajamo kot drugo načelo. Pri njeni izvedbi bi bila v naših razmerah uporabna naslednja rešitev (ena možnih). Zaradi omejevanja avtokratskega ravnanja naj vlado vodi predsedstvo, sestavljeno iz predsednika in dveh podpredsednikov. Izvoli ga parlament z večino glasov izmed kandidatov, ki imajo nesporne vodstvene izkušnje. Poleg že prej navedenih bi tudi taka ali podobna rešitev pomembno omejila možnosti političnega kadrovanja v javnem sektorju, ki danes močno obremenjuje upravljanje države.

Gornji predlog o oblikovanju vlade se razlikuje od modela, ki ga uporablja Švica; po določilih slednjega ima namreč vlada sedem članov, ki jih predlaga pet večjih strank, eden od njih pa vodi vlado, vendar zgolj za eno leto. V tem primeru bi se po Švici verjetno težje zgledovali.

Še nekaj besed o tretjem načelu. To izhaja iz spoznanja, da je spoštovanje temeljnih družbenih vrednot ključni pogoj za učinkovitost upravljanja države. V tej zvezi je primerno posebej izpostaviti korupcijo. Upravljanje države nudi namreč obilo priložnosti za koruptivna ravnanja, in če se njihove izrabe sistemsko ne prepreči ali vsaj oteži, se korupcija hitro uvrsti med osrednje dejavnike, ki slabijo upravljanje države. Za njeno omejevanje je ključno tudi učinkovito delovanje od politike neodvisne pravne države.

Ko smo Slovenci pred tremi desetletji svojo državo usposabljali za normalno delovanje, so bila prisotna tudi pričakovanja, da bomo v ne zelo oddaljeni prihodnosti postali druga Švica. Če bi se po tej državi takrat zgledovali pri oblikovanju modela upravljanja države, bi ta pričakovanja v nemajhni meri tudi uresničili. Tako pa smo razvili povsem neučinkovit model upravljanja, katerega šibkost se odraža tudi v tem, da je v zadnjih desetih letih povprečni rok trajanja naše vlade komaj slabi dve leti. Skratka, imamo politični sistem, ki političnim strankam ustreza, večini Slovencev pa obeta vse prej kot lepšo prihodnost. Če ga ne bomo prav kmalu temeljito prenovili, se bomo verjetno morali sprijazniti z avtokratskim vodenjem države, saj utegne to biti učinkovitejše od tega, kar se nam dogaja sedaj.