Si po volitvah lahko obetamo uspešnejšo državo?

Tržno gospodarstvo, učinkovito podjetništvo ter učinkovito upravljanje države v korist večine so osrednja orodja, s katerimi si sodobna družba zagotavlja materialno blagostanje in spodobne družbene odnose.

S tržnostjo in podjetništvom v Sloveniji nimamo problemov, resne težave pa nam povzroča upravljanje države in posledično živimo v povprečju manj kvalitetno, kot bi objektivno lahko. Ključne osebe, ki nam bodo prihodnja štiri leta upravljale državo, bomo na novo volili še ta mesec. Da se bomo kot volivci lažje odločali in manj nasedali obljubam političnih strank, je koristno poznati osrednje vzroke za slabosti, ki se nam dogajajo pri upravljanju države.

Predvsem gre za sistemske napake naše politične ureditve. Na prvo mesto je smiselno uvrstiti model, po katerem oblikujemo vlado. Naša vlada je praviloma koalicijska, kar pomeni, da jo sestavlja in vodi prvi mož politične stranke, ki je na volitvah prejela največ glasov. Njene slabosti so predvsem: ta model politiko in parlament praviloma razdeli v dva nasprotna, približno enako velika pola, ki nista sposobna razumnega sodelovanja; kadrovska sestava vlade praviloma ne ustreza zahtevnosti dela, ki naj ga vlada opravlja; razdvojeni parlament vlade ni sposoben nadzirati, kar je sicer eden osrednjih pogojev za njeno dobro delovanje. Sprejemljiva rešitev tega problema je v veliki koaliciji demokratično usmerjenih strank ob pogoju, da imajo pri sestavi vlade vodstvene kompetence in integriteta prednost pred strankarsko pripadnostjo. To spoznanje so pri oblikovanju vlade lani zmogli udejanjiti v sosednji Italiji in od takrat o njihovih političnih zdrahah ni več slišati.

Druga sistemska ureditev, ki nam upravljanje države izjemno otežuje, je politično kadrovanje. Vladajoči politiki namreč naša ureditev daje pravico, da po lastni presoji nastavlja vodilne kadre v javni upravi, organizacijah javnega sektorja (izjema je šolstvo) in v podjetjih v javni lasti. Tako kadrovanje je nedvomno najbolj zaslužno za neučinkovito delovanje javnega sektorja (predvsem državne uprave in zdravstva) pa tudi za močno razširjeno korupcijo, to je zanesljivega grobarja dobrega upravljanja države. Dobre rešitve za težave, ki jih povzroča politično kadrovanje, nam je že pred leti ponudil F. Demšar v knjigi Javna hiša Slovenija. Osrednje sporočilo je, da naj se politično kadrovanje v javnem sektorju radikalno omeji v dobro koristnikov njegovih storitev in zaposlenih. Žal so doslej vse politike te predloge dosledno ignorirale.

Še ena od naših političnih ureditev kliče po čimprejšnji prenovi, in sicer ta, po kateri naj bi izvajali ustavno načelo, da ima pri nas oblast ljudstvo. Sedanja ureditev tega področja – konkretno gre za volilni zakon ter zakon o referendumu – je v nemajhni meri sprta s temeljnimi demokratičnimi načeli in zato vsaj posredno dopušča večino ostalih anomalij, ki se nam pojavljajo pri upravljanju države. Tudi za ta sistemski problem obstaja rešitev v obliki predloga prenovljenega volilnega zakona, ki ga je pred kratkim pripravila skupina strokovnjakov civilne družbe, a ga to pot pri volitvah še ne bo možno uporabiti.

Kje so osrednje sistemske slabosti naše politične ureditve, se torej dovolj dobro ve. Vemo tudi, kako jih pozdraviti in s tem ustvariti potrebne pogoje za učinkovito demokratično upravljanje države. In vendarle prepotrebnih sistemskih sprememb doslej nismo izvedli. Zakaj je temu tako, lepo pojasnjuje naslednji primer. Pred nekaj leti je civilni družbi uspelo v parlamentarno obravnavo vložiti dva zakona, in sicer prenovljeni volilni zakon ter nov zakon o upravljanju državnega premoženja. Če bi ju parlament takrat potrdil, bi bila Slovenija danes drugačna, to je bolj demokratična, manj razdvojena in bogatejša. Žal se to ni zgodilo, saj je politika oba predloga odstranila z dnevnega reda parlamenta, ne da bi se sploh resneje ukvarjala z njuno vsebino. Pojasnilo za tako ravnanje je lahko zgolj to, da kaotične razmere v upravljanju države večini naših politikov ustrezajo, saj nudijo široke možnosti za zlorabe, še posebno pa so ugodne za utrjevanje moči politikov, ki so izraziteje naklonjeni avtoritarni vladavini.

Večina naših občanov torej ne more biti zadovoljna z našo politično zgodbo. Ali pa bo po skorajšnjih volitvah drugače? Odgovor na to vprašanje ni preprost. Če se bo namreč volitev zopet udeležila le polovica volilnih upravičencev, kot je to bilo pred štirimi leti, bodo novo vlado verjetno oblikovale stranke, ki so naklonjene avtoritarni vladavini, in v tem primeru s spremembami, ki so v korist večine, ne gre računati, prej nasprotno. Ob pomembno povečani volilni udeležbi pa bodo novo vlado slej ko prej oblikovale demokratično usmerjene stranke. Če bodo pri tem ravnale podobno, kot je bilo v navadi doslej, se v politiki ne glede na njihove predvolilne obljube ne bo nič bistvenega spremenilo.

Upajmo pa, da bo to pot razum vendarle prevladal nad osebnimi interesi in se bo vlado oblikovalo po zgledu naših zahodnih sosedov (velika koalicija demokratično usmerjenih strank z vlado, ki jo vodi za vodenje usposobljena in etično neoporečna oseba). V tem primeru lahko pričakujemo, da se bo demokratično upravljanje države bistveno izboljšalo. Politika bo tako preusmeritev lažje sprejela, če jo bo k temu primerno zavezovala civilna družba. Pa tudi to je pomembno, da gremo na volitve, saj s svojim glasom lahko prispevamo, da bo jutri življenje v naši deželi za večino bolj prijazno.