O etiki v politiki

Eden od aktualnih družbenih pojavov, ki smo mu priča po ruski invaziji na Ukrajino, so tudi radikalne spremembe v politiki nekaterih evropskih držav. Slednje velja še posebej za dve skandinavski državi, to sta Švedska in Finska. Obe sta bili tudi nam Slovencem desetletja zgled demokratične družbe, ki jo je bilo vredno posnemati. Bili sta ekonomsko izjemno uspešni, socialno zgledno urejeni, v mednarodni politiki pa sta izstopali s svojim aktivnim zavzemanjem v korist miru in miroljubnega sodelovanja med državami.

Po ruski agresiji na Ukrajino je bilo pričakovati, da se bosta prav Švedska in Finska prvi zavzeli za to, da se ta spopad čim prej konča za pogajalsko mizo. A sta ravnali prav nasprotno: odločili sta se za takojšen vstop v Nato in sta se tako pridružili državam, ki Ukrajino aktivno podpirajo s ciljem, da bi ta Rusijo vojaško porazila. Ta njun politični preobrat je nemajhno presenečenje in si zasluži, da njegove razloge čim bolje prepoznamo. Kako jih sam dojemam, bom poskušal pojasniti v nadaljevanju.

Začnem naj s splošno zadevo, z upravljanjem države. To naj bo učinkovito, saj sta predvsem od njega odvisni razvojna uspešnost države in blaginja njenih prebivalcev. Učinkovitost upravljanja je odvisna od več dejavnikov, eden med njimi pa je še posebno pomemben, to so temeljne vrednote, ki se jih pri njem uporablja. Za osrednji demokratični vrednoti lahko štejemo poštenost in solidarno naravnanost. V praksi se njuna veljava potrjuje tako, da so države, ki ju pri svojem upravljanju spoštujejo, razvojno veliko bolj uspešne od onih, ki tega ne počno. Slednje potrjujejo prav skandinavske države, v katerih protestantizem pomembno podpira etično ravnanje družbe in s tem posredno tudi učinkovitost upravljanja njihovih držav.

Žal pa omenjeni demokratični vrednoti pri upravljanju zahodnih držav že nekaj desetletij izgubljata pomen, krepijo pa se neoliberalne vrednote, od katerih je smiselno izpostaviti predvsem pohlep in zavračanje solidarnosti. Pohlep je družbeno še posebej škodljiv, med drugim tudi zato, ker je izjemno nalezljiv, kar se še posebej opaža v politiki. Posledično pri upravljanju držav svojo vlogo izgubljajo socialno usmerjene stranke, pridobivajo pa kapitalu naklonjene. Zaradi teh premikov je demokratično upravljanje vse manj učinkovito, krepi pa se vpliv kapitala na ravnanja držav. Drugače povedano: demokracija na zahodu je v vse večji krizi, kar slabi razvojno uspešnost držav in njihovo konkurenčnost, to pa vse bolj zaostruje tudi politična razmerja v svetu, kar se najbolj odraža v odnosih me ZDA in Kitajsko. Naj povzamem: med osrednje vzroke za te velike družbene spremembe sam uvrščam predvsem to, da je danes v politiki vse manj poštenosti, zato pa toliko več pohlepa.

Slabo delujoča demokracija ustvarja ugodno okolje za uveljavljanje avtokratskih oblik upravljanja države; s tem ima vse več držav že težave, med drugimi tudi Slovenija. V zadnjem času pa zahodna politika uspešno zlorablja še en pojav, ki ji pomaga prikrivati lastno upravljavsko nesposobnost. To vlogo ima grožnja, ki naj bi jo za zahodni svet predstavljala Rusija in se v enem delu že uresničuje z njeno agresijo na Ukrajino. Ta agresija je bila v nemajhni meri izzvana, a če tudi ne bi bila, je Putin z njo politiki zahoda naredil veliko uslugo. Ta politika je namreč danes enotna, kot že dolgo ni bila, zaradi svoje neučinkovitosti ima v domačem okolju bistveno manj težav, povečana potrošnja države za vojaške namene pa nudi lepe priložnosti tudi za zadovoljevanje »posebnih« interesov. Nemajhne gospodarske koristi si od ruske agresije lahko obetajo ZDA, močno pa bo zaradi nje razvojno prizadeta EU, o čemer pa naj bi njena javnost čim manj vedela. Tako ne preseneča, da je papež Frančišek v EU edina oseba z močnim javnim vplivom, ki se zavzema za prenehanje vojne v Ukrajini s pogajanji, a ga vse politične oblasti ignorirajo.

Naj se vrnem k Švedski in Finski. Tudi politika v teh dveh državah je dovzetna za neoliberalne vrednote, kar se dovolj prepričljivo odraža v tem, da imata obe zdaj desni vladi, medtem ko je bila njuna politika desetletja prej vzorno socialno usmerjena. Zato ne preseneča, da sta ob ruski agresiji na Ukrajino obe ravnali podobno, kot je to storila tudi Slovenija: pridružili sta se zavezništvu, ki veliko nesrečo ukrajinskega prebivalstva brez zadržkov izkorišča za zadovoljevanje lastnih političnih interesov. Tako ravnanje je sicer etično vse prej kot sprejemljivo, za politiko, temelječo na neoliberalnih vrednotah, pa očitno ni sporno.

Če bo politika EU vztrajala pri zdaj prevladujočih vrednotah, se nam obeta vse več gospodarskih, socialnih in političnih težav. Nekatere od njenih držav jih bodo reševale s krepitvijo avtoritarnih oblik upravljanja, kar pa ne obeta dobrih rezultatov. Veliko obetavnejša je rešitev, katere osrednja vsebina je v sistemski prenovi demokracije, ki naj bi se praktično odrazila tako, da se bo države pošteno upravljalo v korist večine njenega prebivalstva in uspešnega mednarodnega sodelovanja. Kaj bi bilo treba za uresničitev tega cilja v sistemih upravljanja držav spremeniti, se dokaj dobro ve. (V Sloveniji predvsem volilni sistem ter model oblikovanja vlade.) Sedanje politične oblasti bodo taki prenovi seveda nasprotovale in zgodila se bo le v primeru, če se je bo lotila dobro vodena in organizirana civilna družba. Slej ko prej pa računajmo s tem, da se nam obetajo vse težji družbeni in ekonomski problemi s skupnim poreklom, to je odsotnost elementarne etike v upravljanju držav.