Slabosti, nepotizem, odpor proti vladni politiki, visoke plače

Marjan Šarec, ki je sprejel izziv, da vstopi v državno politiko, si zasluži vse priznanje. Mnogi so ga podcenjevali, da je brez izkušenj, da nima potrebnih sposobnosti, da ima neustrezno izobrazbo. Toda v težkih okoliščinah mu je uspelo sestaviti vlado. Je dober govornik. Dovolj je pogumen, da se kleno odzove na očitke.

Javnomnenjska podpora vladi Marjana Šarca celo raste. Vlada je heterogena, manjšinska, deluje tudi neusklajeno. Levica, ki na osnovi pogodbe podpira vlado, ji izdaja težke račune. Podtalno in intrigantsko delujejo sile, da bi prišlo do razdora v vladi in do njenega razpada.

Dediščina, ki jo je vlada sprejela od prejšnjih vlad, je težka. Lahko smo sicer ponosni, da smo Slovenci prišli do samostojne države, toda v času po tem je bilo storjenih nešteto nepopravljivih napak. Vse vlade doslej so jih zagrešile. Morda še največ Demosova, ker je takrat prevladal revanšizem. Največja in najbolj škodljiva je bila zasnova in izvedba denacionalizacije. Kompleksna analiza o tem bo morda kdaj prišla na dnevni red, če je sploh možno o tem napisati nevtralno oceno.

Pisec teh vrstic sem le opazovalec, prestar, da bi še lahko kaj pomembnega prispeval ali vplival. Spremembe, ki jih prinaša digitalna doba, so tako kompleksne, da jim starejši težko sledimo. Toda spremljam svetovno politiko, še bolj domačo, in si ob tem ustvarjam svoje mnenje.

Zato sem se odločil, da se o tem oglasim v javnosti. Ker sem nekoč delal v gospodarstvu, si domišljam, da o tem še kaj vem. Vsi pa vemo, kako je gospodarska uspešnost pomembna za vsako državo. In kako pomembna je odgovornost ljudi, ki vodijo gospodarske družbe.

Neposreden povod za to pa je odmevnost, ki jo je sprožila pobuda ministrice Alenke Bratušek, da bi vlada uredila in posegla v razmere v državnih infrastrukturnih družbah, tudi v vladno soodločanje pri izbiri vodilnih kadrov.

Problematika je podobna v javni upravi in tudi sicer v vseh ustanovah, ki spadajo v domeno vplivanja države. Neverjetno je, da je bila pobuda ministrice zavrnjena na seji vlade, čeprav jo je podprl, kot so objavili mediji, tudi predsednik vlade. Večina članov vlade pa naj bi se vzdržala (sic!). Lahko samo ugibamo o razlogih, ki so vplivali na večino članov vlade, da so se tako odločili. Vsekakor ni mogoče verjeti, da je šlo le za obrambo »demokratičnih« postopkov, ki naj bi veljali v procesih upravljanja države. Prej bi lahko pomislili na strah, da bi kdo utegnil ogrožati fevde, ki jih imajo nekatere stranke v pomembnih in bogatih podjetjih. Pričakovati bi bilo, da se člani vlade ne izogibajo svoje odgovornosti za dogajanja v ustanovah in infrastrukturnih podjetjih, ki so državna lastnina. Pa očitno ni tako.
 

Telefonski klic

Stvar se je pravzaprav začela z »afero vseh afer« (po oceni opozicije), ki je nastala ob telefonski intervenciji, ko je sodelavec in funkcionar iz kabineta predsednika vlade Brane Kralj telefoniral predsednici nadzornega sveta Ireni Prijović, naj podprejo za direktorja uradnega lista Igorja Šoltesa, ki se je prijavil na razpis. Ta intervencija naj bi bila tako nesprejemljiva, da je nastal pravi vihar v medijih. Ni pomembno, kakšen je bil razgovor med udeležencema, ponavadi so o tem vedno različne interpretacije. Predsednik vlade naj bi zato sodelavca razrešil dolžnosti. Mislim, da bi bil tak ukrep nepotreben, izpostavlja pa vprašanje, kako in koliko naj se vlada vmešava v javna in državna podjetja, še posebej v izbiro kadrov. Da ne bi smela kot lastnik vplivati oz. odločati v državnem uradnem listu, ki sploh ne potrebuje nadzornega sveta, pa je nezaslišano.

Kadar se po volitvah zamenjajo vlade, je pričakovati kadrovske menjave vodilnih ljudi v upravi in ustanovah. To se dogaja povsod po svetu. Nova oblast si poskuša zagotoviti vpliv. Če menjajo ljudi predvsem zaradi ideoloških predsodkov, to upravičeno ocenjujemo kot eksces. Toda zaupanje v kadre, ki vodijo te institucije, je pomembno, saj se upravičeno pričakujeta lojalnost do nove oblasti in njihova uspešnost. Ni mogoče tolerirati nasprotovanja politiki, ki jo vodi vlada, seveda ob upoštevanju demokratične razprave ob morebitnih različnih mnenjih. To naj bi veljalo še posebej za državna infrastrukturna podjetja, ki so po naravi več ali manj monopolna, in za prostorsko urejanje. Njihova svoboda vodenja mora biti vendarle omejena. Vprašljivo se zdi, ali je med vlado in temi družbami sploh potreben nadzorni svet. Izkušnje kažejo, da se v teh podjetjih pojavljajo slabosti, nepotizem, odpor proti vladni politiki, zapravljanje, neupravičeno visoke plače, ki jih nadzorni sveti praviloma tolerirajo. V njih se zbirajo pomembneži, ki uživajo, ko izvajajo »svojo« politiko in si delijo dodatne visoke sejnine. Ob vsakem poskusu sprememb, da bi bilo več reda in manj samovolje, pa se pojavljajo odpori. Marsikatero institucijo bi bilo koristno reorganizirati, v državnih podjetjih pa uvesti enotirni sistem upravljanja. Mnoge druge, ki ne delujejo na konkurenčnem trgu, pa enostavno pretvoriti v javne službe.


Vprašanja, ki jih omenjam, so le del problemov in slabosti, ki spremljajo našo državo vse od njenega nastanka. Vse bolj prihajajo v ospredje in vse bolj postaja jasno, da smo nesposobni, da bi jih rešili. Temelji teh težav so pravzaprav v ustavni ureditvi in v obnašanju strank. Ideološka razklanost Slovenije pa je seveda najhujši jarem nad nami.

Pred dobrim mesecem je profesor dr. Božo Repe v Mladini objavil članek Kaj je sploh državnost?, ki zasluži vso pozornost. Ne vem, ali se je že kdo odzval. Tudi Andrej Cetinski, ki se večkrat pojavlja v pismih bralcev s kritiko slabosti našega sistema upravljanja in mu je vzor Švica, je zanimiv. Seveda ni realnih pogojev za takšne korenite spremembe.

Glede na veljavni volilni sistem in strankarsko nasprotovanje spremembam smo očitno obsojeni na koalicijske vlade. Vemo, kako težko je v njih doseči soglasje, če gre za pomembnejša vprašanja, pa še toliko bolj. Da so stranke v opoziciji kritične do vlade, je pričakovano. Toda medsebojna nasprotja v vladni koaliciji, nagajanja drug drugemu, ljubosumnost med njimi, kar vse neovirano prihaja v javnost, kažejo na neresnost. Dokler bo glavna skrb vsake stranke, kako ostati v parlamentu in kako s populističnimi nastopi čim bolj ugajati, si ne moremo obetati pomembnejših reformnih premikov. Člani vlade bi se res lahko dogovorili za usklajevalno metodo tedenskih ali vsaj štirinajstdnevnih neformalnih srečanj ob kavi, brez obveščanja javnosti in z zavezo, da se o tem vsakdo vzdrži svojih interpretacij.
 

Državne obveznice in ljubezen do države

Boljše možnosti za učinkovitejše delo bi bile v oblikovanju vlade narodne enotnosti, ki bi imela absolutno večino v parlamentu. Vsekakor! Toda pod pogojem, če bi se SDS uspelo znebiti svoje ideološkosti, ekstremno konservativnih stališč, zaostrovanj, nestrpnosti, žalitev, sovražnega govora in podcenjevanja drugačnih in drugače mislečih.

V obdobju skoraj tridesetih let samostojne Slovenije smo vendar dosegli velik napredek. Ljudje bolje živimo, analize in medijske raziskave kažejo večinsko zadovoljstvo prebivalstva. Kakšno je počutje vsakega posameznika, pa seveda povprečja ne morejo pokazati. Morda se v medijskem prikazovanju kaže celo slabša situacija, kot je v resnici, ker v poročanju izstopajo problemi, ki jih čutijo ljudje v težavah. Čeprav je naša socialna politika zelo dobrohotna, so vendar starostniki absolutno najbolj zapostavljeni. Pomanjkanje domov za ostarele je sramota za našo državo.

Zelo šibka točka so naše investicije. Obveznost javnih razpisov se je pokazala kot cokla, ki več škodi, kot koristi. Verjetno je bilo poglavitno vodilo onemogočiti podkupovanje. Toda tisti, ki se s tem ukvarjajo, bodo vedno našli poti, da pridejo do svojega cilja. Mnogo večja škoda nastaja zaradi pritožb, odločanja revizijskih komisij, postopkov, ponovnih pritožb itd. Vse, kar se dogaja in se je dogajalo z drugim tirom, s karavanškim predorom, z odnosom do vetrnih elektrarn, je sramota za našo politiko. Tudi okoljevarstveniki z nekaterimi pretiravanji niso povsem nedolžni. Podražitve, ki sledijo zaradi zamud, bodo velike. Nujno je treba revidirati vse predpise, ki urejajo investicije in prostorsko urejanje. Pritožnike, ki največkrat iz ozkih, osebnih, celo strankarskih interesov nagajajo v nedogled, pa zakonsko obvezati za plačilo škode, ki je nastala, če so bili zavrnjeni.

Priznati je treba, da so se ljudje navadili za večino težav obračati se z zahtevki do države. Kot da je državna blagajna edini vir, ki lahko reši vse. Razni protesti, izsiljevanja, stavke, organiziranje demonstracij, grožnje z državljansko nepokorščino, zapore cest in podobne oblike pritiska so postali stalnica. Nihče od nastopajočih pa se ne vpraša niti ne predlaga, od kod najti sredstva. Za našo relativno blaginjo ima izključne zasluge uspešno gospodarstvo, zlasti mala in družinska podjetja, ki dopolnjujejo večja, in seveda izvoz. Zdaj, ko se konjunktura verjetno ohlaja, se utegnejo razmere zaostriti in stiska s sredstvi bo še večja. Imamo zelo veliko raznih agencij, zavodov, svetov in polno raznih pravic, ki visijo na državni podpori. Nihče se ne loti analize, ali je to vse potrebno in upravičeno. Vsak poizkus posega v te pravice je zaradi odpora že vnaprej obsojen na neuspeh. Vsi so prepričani, da je enkrat pridobljena pravica za vselej nedotakljiva.

Pogosto se sprašujem, zakaj vlada ne pokaže večje iznajdljivosti v kreiranju dodatnih novih dohodkov, da bi upravičene zahteve financirala. Verjetno zaradi strahu, ker se zaveda, da bo vsak predlog večjih obremenitev prebivalstva naletel na ostro nasprotovanje. Tudi fiskalno pravilo, ki smo si ga naložili po zahtevah evropske komisije, je verjetno vzrok. Toda veljalo bi vendar razmisliti, pogledati v druge države, kakšne raznovrstne dajatve imajo. Zdaj si dovolim našteti nekaj možnosti. Niso vse nove. Naj jih nekaj po spominu obnovim oz. predlagam v razmislek: zdravstveni evro na vsak recept, višje okoljske dajatve na vse, kar onesnažuje okolje, npr. na plastične izdelke, kovinsko embalažo, sveče, izpuste ogljikovega dioksida, žvečilni gumi, ki se lepi na mestne pločnike, vse druge proizvode, ki množijo smeti, bencinski evro kot namenski prispevek za ceste, občutno povečanje dajatev ob registraciji motornih vozil, ki zelo onesnažujejo zrak. Celo manjši dvig DDV bi bil primeren in še kaj. Ne delam si utvar, da to, kar sugeriram v razmislek in proučitev, ne bo izzvalo nasprotovanj in ugovorov, zakaj to ne gre.
Tudi ne razumem, zakaj ne preizkusimo državljanske ljubezni do države in njenih potreb z razpisom posojila, obveznic za državne investicijske potrebe, ki so v nespornem interesu celotne države. Ob tako visokih prihrankih, ki jih hranimo v bankah za mizerne obresti, bi malo večji donos teh obveznic morda bil sprejemljiv.

Naj se pokaže, koliko res ljubimo svojo državo in koliko smo zanjo pripravljeni nameniti tudi svojih sredstev – ali pa smo brezbrižni.

Miran Goslar je upokojeni gospodarstvenik, dolgoletni direktor Mercatorja.