Volitve: celovita rešitev

Ločimo dve vrsti volitev, in sicer tiste, kjer kandidirajo posamezniki (predsednik države, župani), in tiste, kjer kandidirajo skupine (stranke, liste). Ljudje se namreč organizirajo v skupine, ker tako pridobijo na moči. Stranke so organizirane hierarhično, po moči, in to se prenaša tudi v parlament in svete. Stranke zastopa en predsednik in močne stranke glasujejo enotno, kar jim daje moč. Ni naključje, da v parlamentu gledamo »vojno«, saj so poslanci izbrani po moči (najbolj sposobni oziroma najmočnejši). Pogrešamo avtonomne, strankam komplementarne poslance in svetnike, ki ne glasujejo po moči, ampak po lastni vesti. To nam nudi celovita rešitev.

Če sta dve rešitvi komplementarni, sta skupaj celoviti, morata pa biti tudi enako močni oziroma uravnoteženi. Potrebujemo torej dva komplementarna in demokratična načina volitev.

Prvi način volitev je običajno glasovanje, in sicer obkrožimo zaporedno številko pred imenom kandidata ali skupine. Želimo namreč izbrati najboljše, hkrati pa izbiramo tudi najslabše, saj se tega ne da ločiti. Najslabši pogosto izgledajo najboljši. Najbolj sposobni so namreč najboljši, ko delajo v javnem interesu, in najslabši, ko delajo v osebnem interesu (korupcija). Pri glasovanju tako ne moremo izbirati bolje od povprečja.

Drugi komplementarni način volitev je žreb in ni nič slabši od glasovanja. Žreb namreč izbira povprečne kandidate, ki jih glasovanje ignorira, in je zato komplementaren glasovanju. Žreb daje volivcem možnost, da izberejo povprečne kandidate, ki zastopajo lastne interese, torej interese povprečnih ljudi. Žreb pa ni le loterija, ampak omogoča tudi božje posredovanje. Z žrebom izbrani kandidati so tudi usojeni.

Z glasovanjem želimo izbrati najboljše kandidate, hkrati pa izbiramo tudi najslabše, saj se tega ne da ločiti. FOTO BLAŽ SAMEC/DELO

Obe komplementarni rešitvi skupaj dasta celovito rešitev, ki zastopa celoto oziroma vse volivce.

Ko volimo skupine (stranke, liste), lahko izvedemo oba komplementarna načina volitev vzporedno (hkrati) in tako ustvarimo komplementarno ravnotežje med izglasovanimi in izžrebanimi. Namesto da obkrožimo neko poljubno skupino (stranko ali listo), lahko izberemo skupino izžrebanih. To skupino se doda na volilno listo in kolikor glasov dobi, toliko kandidatov bo naknadno izžrebanih. Število izžrebanih je znano takoj po volitvah, dejanski žreb pa se izvede kasneje. Kandidirajo pa lahko kar na volitvah, in sicer vsi, ki to želijo.

Tako dobimo celovito rešitev, saj so poleg najboljših in najslabših izbrani tudi povprečni kandidati, kar predstavlja celovito volilno telo. Majhna udeležba na volitvah je posledica dejstva, da veliko volivcev ne najde svojega zastopnika med kandidati. Če bi zastopnika našli, bi se volitev gotovo udeležili. Celovita rešitev prinese bistveno višjo udeležbo, saj lahko vsakdo najde svojega zastopnika.

Kandidiranja strank ne bom komentiral, razen tega, da je prednostna lista verjetno najbolj enostavna rešitev. Na prednostni listi so po vrsti navedeni najvplivnejši člani stranke. Če katera stranka ni zmožna sestaviti dovolj dolge prednostne liste (prvi na listi je namreč predsednik stranke), ker je »preveč« demokratična, si lahko pomaga z glasovanjem ali žrebom (stranke so demokratične, niso pa celovite). Imajo pa stranke podobno enako delo, če sestavijo prednostne liste ali pa izberejo kandidate na volilnih listah. Da najvplivnejši predstavniki neke stranke niso izglasovani, čeprav stranka pride v parlament, je napaka volilnega sistema. Stranke so pač organizirane hierarhično, po moči (sposobnosti), in to je treba upoštevati. Na volitvah namreč stranke kandidirajo kot avtonomne skupine (z lastno hierarhijo), strankarski kandidati pa kot neavtonomni posamezniki (stranke glasujejo enotno, kar jim daje moč).

Žreb izbira povprečne kandidate, ki jih glasovanje ignorira, in je zato komplementaren glasovanju. FOTO JOŽE SUHADOLNIK/DELO

Ko pa volimo avtonomne posameznike (predsednik države, župani), ne iščemo ravnotežja, ampak zmagovalca. V takem primeru dobimo celovito rešitev, če oba komplementarna načina volitev izvedemo zaporedno, najprej glasovanje in nato še žreb. Vsi kandidati, ki na glasovanju presežejo neki prag (recimo 10 odstotkov), so primerni, da se udeležijo žrebanja. Pri žrebanju pa ne nastopajo vsi z enakim številom žogic, ampak upoštevamo moč, ki jo dobijo na glasovanju. V boben damo za vsakega primernega kandidata toliko žogic, kolikor odstotkov je zbral na glasovanju. Na koncu izžrebamo eno žogico in dobimo zmagovalca. Zmagovalec celovite rešitve pa zastopa celoto oziroma vse volivce.

Tako se tudi izognemo drugemu krogu, ki je očitno napaka volilnega sistema. Voli se enkrat in za kateregakoli kandidata, le tako je volja volivca jasno izražena. Tistim, ki želijo samo žreb (ne izberejo nikogar), pa v tem primeru ni treba niti glasovati.

P. S. Zaradi boljše čitljivosti je članek napisan samo v moškem spolu, velja pa v celoti tudi za ženski spol.