Če ne zmagam, so volitve ukradene

Amerika je pogosto zgled za vse, kar se dogaja v svetu. Kljub temu ne drži, da je Trump utemeljitelj »ukradenih volitev«. Nekdo mu je moral omeniti Borisa Popoviča, ki je že dve leti pred prejšnjimi ameriškimi volitvami odkril, da so bile koprske županske volitve leta 2018 ukradene. So pa Američani neke vrste svetovni prvaki v volilni matematiki in štetju glasov. Še več dni po volitvah ne vedo natančno, koliko sedežev je osvojila katera stranka v predstavniškem domu in koliko v senatu. Pa imajo volilni sistem digitaliziran. Si mislite, koliko časa bi šteli, če bi imeli lističe? Slovenske volilne komisije so Amerika za ameriške volilne komisije.

Kljub tem spoznanjem v Sloveniji vseeno komaj čakamo na nove in nove demokratične trende, saj je Amerika vendarle Amerika. Od volitev do volitev imajo na primer več kandidatov, za katere obstajata zgolj dve možnosti: ali zmagajo ali pa so jim volitve ukradli. Hkrati so demokratično razviti sodniki v Connecticutu obsodili znanega avtorja teorij zarote Alexa Jonesa na plačilo poldruge milijarde dolarjev odškodnine prizadetim staršem otrok, pobitih v streljanju na šoli. Za kazen, ker trdi, da streljanja in ubitih otrok sploh ni bilo. Alex Jones je revež, saj ima le dva milijona dolarjev premoženja, sodniki pa ga upalijo za halucinantno kazen. Sliši se sicer blagodejno, če teoretike zarote obsodijo na milijardne odškodnine, priznajte! Ampak tako demokratično razvita kazenska politika nas vseeno malce bega: več milijard so težke kazni, več zarotnikov imajo v obljubljeni deželi.

Če se za hip vrnemo k že omenjenemu Borisu Popoviču, ki nas še v svoji pozni in rahlo mokri jeseni brez dlake na jeziku prepričuje, da poleti v Sloveniji, kaj šele v Istri, sploh ni bilo kakšne posebne suše. Bilo je običajno poletje in zgolj slaba županska politika. Če bi bil župan on (in ne ta šarlatansko suhi Bržan, ki ni naredil nič od nič), vode sploh ne bi manjkalo, še manj bi jo bilo treba voziti s cisternami, ker bi Popo že zdavnaj razsolil morje. Razsoljevanje ni problem zato, ker je on že bil v Dubaju, ker je to dober biznis, ker se na razsoljevanje spozna in ker se spozna na vse, tudi na slanost morja, ne samo na avtomobile in angleško travo. Seveda ni razkril, kako je v svojih 16 letih županovanja naročal oblakom dež (saj ni mona, da bo izdal). Verjetno mu zato ni bilo treba zagotoviti dodatnega vodnega vira. Zato naša agentura z vso resnostjo predlaga, naj Koprčani nujno volijo njega, če hočejo najhitreje in najceneje rešiti oskrbo z vodo v Istri. Vse drugo bodo že kako.

Boris Popovič (ne Trump) je po vsevednosti zgled tudi za Piran. FOTO: Leon Vidic/Delo

Boris Popovič (ne Trump) je po vsevednosti zgled tudi za Piran. Tam so se odpovedali 14 milijonom evropskih nepovratnih sredstev, namenjenih protipoplavnim ukrepom v Piranu. To zato, ker imajo zelo učene svetnike, ki vedo bolje, kaj je za primer poplav bolje, kot vsi strokovnjaki v državi. Rešitev so jim ponudili trije mojstri (dva inženirja in en dvojni doktor arheologije), potrdili so jo na direkciji za vode, v zavodu za varovanje narave, kulture, na ministrstvu za okolje, na upravi za pomorstvo in še kje, ampak, dajte no, piranski svetniki vedo precej več. Niso oni po župi priplavali. Zato niso vzeli niti evropskega denarja za urejanje Jernejevega kanala in so ga raje širokogrudno prepustili zaostalim Izolanom. Malo, ampak res malo je manjkalo, pa ne bi gradili niti novega zdravstvenega doma. So pa pripravljeni nemudoma odšteti tajkunom šest milijonov evrov za teniška igrišča, ki niso ravno največji občinski problem.

Veliko večji kavelj je, da so na zadnjem mestu po številu otrok v vrtcih na Primorskem, na zadnjem mestu po številu avtomobilov na tisoč prebivalcev in z najvišjo stopnjo brezposelnosti. Ampak oni bi raje igrali tenis. Ker imajo teniška igrišča v Kopru. Portoroška igrišča je nekoč zgradil Casinó Portorož, ampak so vmes Casinó prodali, z marino in igrišči vred. Iz marine so naredili plavajoče barakarsko naselje, teniška igrišča na pregrešno dragi, torej res sveti (donosni za nekatere) portoroški zemlji, bi pa pozidali. Še nedolgo tega so v Strunjanu dovolili teniška igrišča spreminjati v parkirišča, zdaj pa turizmu nenadoma manjka tenis. V občini lahko kar tako, po mili volji, sproti spreminjajo igrišča v parkirišča, priveze v stanovanja, stanovanja v hotele, hotele v stanovanja ... Tako je v kraju, kjer se svetniki spoznajo čisto na vse, samo na svoje delo ne.