Tudi beseda je lahko orožje

Mednarodni dan maternih jezikov zaznamujemo 21. februarja, dan človekovih pravic do maternega jezika pa 10. decembra. Oboje skupaj je del vrednot človeštva in sodobne civilizacije. Žal smo danes našo civilizacijo pripeljali na rob prepada, kar zahteva tudi nov razmislek o maternem jeziku.

Materni jezik je skupek besed, ki so za vsakogar med nami svetinja, tako kot naša mati. Na tem sloni naše čustvovanje, razumevanje sveta in naša pripadnost skupini ljudi ali narodu. Je torej neločljivi del posameznika, jezika in kulture naroda ali sredstvo enakopravnega sporazumevanja med narodi. Tega se zavedajo skozi vso zgodovino tudi vsi agresorji in okupatorji, ki na okupiranem območju z vsemi sredstvi spreminjajo ali uničujejo jezik in kulturo okupiranega naroda. To izkušnjo dobro poznajo vsi narodi, še posebej manjši, kot je naš slovenski.

Žal je bila po drugi svetovni vojni, že v zibelki nove svetovne ureditve, rojena napaka. V Organizaciji združenih narodov imamo tako uradne jezike (6), vsi drugi (5994) pa spadajo med »ostale«. Podobno je tudi v množici drugih mednarodnih organizacij. V Evropski uniji so formalno vsi jeziki enakopravni, dejansko pa je izrazita nadvlada angleščine. Prav tako imamo vrsto držav, ki so kljub formalni samostojnosti še vedno kulturno in jezikovno podrejene nekdanjim kolonizatorjem.

Ampak, vrnimo se k pomenu besede. Na primer: beseda ni konj; beseda izrečena, ne vrne se nobena; lepa beseda, lepo mesto najde; pa tudi beseda je orožje. Življenje potrjuje vse te trditve, tudi zadnjo. Spomnimo se trenutka, ko nam je žal zaradi izrečene besede. Kaj šele, ko je beseda uporabljena za ovaduštvo, za širjenje sovraštva ali za hujskaštvo in vojno propagando. In prav tu smo danes, v času psihološko propagandne vojne, kar je seveda priprava na pravo vojno. Beseda je postala orožje!

Mnogi so žal že sredi vojne, mi pa se danes še lahko, in se moramo upreti – upreti sovražnemu govoru, vojnemu hujskaštvu in samomorilskemu oboroževanju. Zahtevajmo tako od domačih kot tujih politikov, tako doma kot v Varnostnem svetu OZN vrnitev k diplomaciji in k spoštovanju ter uresničevanju splošne deklaracije o človekovih pravicah. Samo tako lahko ohranimo materne jezike, narode – tudi slovenskega – in človeštvo. In ne pozabimo, če ne uporabimo besede za upor, oziroma molčimo, bodo hujskači naš molk še naprej zlorabili za pot v vojno.