Francoščina, frangleščina, globalščina pod drobnogledom (2)

Na vsebinsko prijeten in zanimiv članek novinarke Mimi Podkrižnik z naslovom Francoščina, frangleščina, globalščina pod drobnogledom (Delo, 4. junija, Zadnja stran) se ne odzivam zaradi vsebine, pač pa zaradi opozorila na primer državne jezikovne politike. Velika država, kot je Francija s 67 milijoni prebivalcev, se kljub velikosti zaveda pomena jezikovne politike. Majhna Slovenija z dvema milijonoma prebivalcev pa se kljub majhnosti še po tridesetih letih »samostojne in neodvisne države« očitno tega pomena ne zaveda.

V Sloveniji parlament sicer vsaka štiri leta sprejme Nacionalni program jezikovne politike, ki pa se praviloma uresniči v desetih odstotkih, v 90 pa ostaja nepomemben papir s pomembnim naslovom. V vsakodnevnem življenju države in državljanov pa se nadaljuje uvajanje angleško-slovenske dvojezičnosti od vrtcev do univerze in se vse pogosteje zaključi s finančnim in človeškim darilom naše države angloameriškim podjetjem. To pa se lepo ujema s kolonialno podrejenostjo naše države angloameriškim interesom na političnem, vojaškem, ekonomskem, kulturno-jezikovnem in psihološkem področju.

Še v nekdanji Jugoslaviji smo imeli izjemno zanimive razprave in različne poglede na jezikovno politiko, v »samostojni in neodvisni Sloveniji« pa je poudarjena tišina. Slovenska politika očitno sprejema kolonializem kot dokončno dejstvo, stroka udobno drema, javnost pa protestira šele, ko novi avtomobil ne »govori« slovensko.

Pa naj za pokušino o pomenu jezikovne politike navedem znano izjavo menda V. I. U. Lenina: »Nobenega privilegija kateremukoli narodu, kateremukoli jeziku!« Prosim, da se ta izjava (v času kislih kumaric in nekaterih »skisanih« glav) ne uporabi kot dokaz naše ruske usmeritve.