Srečno novo leto?

Novo leto je čas veselja, radosti, čas upanja, pričakovanja, načrtovanja … Letos je bilo za silvestrovo in pred njim manj pokanja in blišča, kar ni slabo; in bilo je toplo. Mraza zunaj ni bilo. Se je preselil v mnoga srca? Toplo ozračje je dobrodošlo, ker za kurjavo mnogi nimajo, in to bi še šlo. Nimajo pa več niti za hrano in streho nad glavo. Strah jih je, kaj bo.

Drugega januarja sem srečal starejšega moža, ko je brskal po smeteh. Pozdravil sem ga in vprašal, kaj išče. Bil je skromno oblečen, a čist in uglajen. Žalosten mi je povedal svojo zgodbo kot v opravičilo. Bil je uspešen. Delal je v tujini, pa se je vrnil in se s prihranki podal na poslovno pot. S partnerjem, ki se je na posle spoznal, sta odprla trgovino. Zaupal mu je. A partner je trgovino močno zadolžil, izplen varno shranil, se pravno zaščitil, tako da so dolgovi ostali le njemu. Grdo ga je opeharil. Ostal je brez vsega z velikim dolgom, ki ga ne more odplačati. Tako živi iz dneva v dan in marsikaj uporabnega najde v smeteh, kar mu pomaga preživeti. Nisem mogel, da ne bi odprl denarnice in mu ponudil nekaj denarja, da bi vsaj v tistih prazničnih dneh kaj toplega pojedel. Zajokal je. Tudi mene je stisnilo. Zdaj mi je toplo pri srcu, ko se spomnim neznanca, na katerega je družba pozabila – polepšal sem mu dan!

Prijetno mi je tudi ob spominu na očeta učenca, ki sem mu kot prostovoljec pomagal pri matematiki. V Bosni mu niso verjeli, da so v Sloveniji tudi ljudje, ki pomagajo brez plačila, mi je rekel. Izkušnje premnogih njegovih »zemljakov« so grozne. Delajo mesece kot sužnji brez plačila, so le še iztrošeni ljudje v tujini, z družinami in lačnimi otroki doma. Niti kančka človečnosti ne premorejo »sposobni« delodajalci. Ljudje jim niso hvaležni, ko jim dajejo delo, še plačo pričakujejo! Plača je strošek, in če jo izplačaš, so kopice v bankah manjše. Veljaš pa, kolikor imaš. In več imaš, še hitreje rasteš. Ko ljudi in podjetje izčrpajo, razglasijo bankrot, vse skladno z zakoni; in ustanovijo novo podjetje, večje, ker so bogatejši, in nadaljujejo z enako prakso! Za njimi pogreb, pred njimi bajno bogastvo. Se splača, ker pravo in pravičnost nista isto! So tudi ljudje, ki s prestižnimi vozili vozijo v vrtec lepo oblečene otroke, imajo še jahte in vile, a vrtca ne plačajo, davkov tudi ne, ker so »socialni reveži«. »Frajerji«, ki so prijatelji levih in desnih pomembnežev.

Imeli smo vzorno javno zdravstvo, ki ne deluje več. Zgradili smo elektroenergetski sistem, močno industrijo, dokaj zdravo gospodarstvo, tranzicijo smo zgledno preživeli in bili smo vzor drugim novinkam v EU. Pa se je vse sfižilo. Privatizacijski valovi so bili vse hujši in svet okoli nas se pogreza v kaos; vojne so že blizu. Za piko na i pa smo uvedli še trg z električno energijo, ki je kot »pošast«. Energijo, proizvedeno v naših elektrarnah, so za leto vnaprej prodali našim trgovcem, ti pa nam jo zdaj prodajajo nazaj po desetkratni in višji ceni. Tisto energijo, ki jo sproti proizvajamo. Milijarde izginjajo, država se enormno zadolžuje, gospodarstvo ječi, draginja pa ubija ljudi.

So ljudje, »ki vedo, kaj je prav«, dokončno premagani? Upanja, da bo bolje, ko se zamenja oblast enega tabora z drugim, ni več. Pa niso vsi enaki, so pa vsi v službi »kapitala«. A le ljudje, ki vedo, kaj je prav, nas lahko rešijo. Žal so brez moči. Na mladih svet stoji, pravijo, a tudi njih ni veliko slišati. Kot je v oddaji Intervjuju 11. decembra lani na prvem programu TV Slovenija rekel dr. Janez Markeš: vsak se lahko tudi zmoti, in ko to spozna, se opraviči ter popravi, kar se da. Pomembno je delati, kar je prav, četudi to kdaj počneš v lastno škodo in je boleče. Imaš pa mirno vest! Žal se večina ljudi boji mogočnikov, ki brezobzirno kopičijo moč in uničujejo vse, kar jim je dosegljivo.

V teh razmerah zaželeti komurkoli srečno novo leto je že ironično ali celo sarkazem! Moja želja vsem za novo leto je, da se ozavestimo in združimo moči. Pravico do življenja imamo vsi, zato začnimo delati, »kar je prav«!