Namen tega pisma je, da spomnim na 80-letnico mnogih dogodkov, ki jih bomo obeležili še v letošnjem letu. Ko se spomnim leta 1943, se v mojem spominu nagnete toliko strahot, pa tudi lepih stvari, da jih moram z nekom deliti.

Dne 8. septembra 1943 se je Kraljeva vojska Italije brezpogojno vdala zaveznikom. Zapustila je ozemlje »Ljubljanske province«, ki ga je okupirala leta 1941. Poleg vojske pa so se z ozemlja onkraj rapalske meje, na Primorskem, umaknili tudi mejni stražniki, cariniki, učitelji, orožniki, uradniki itd. Rapalske mejne črte 9. septembra 1943 v naravi ni bilo več. Ljudje so odstranili vse ovire na mejnih prehodih, med nekdanjimi obmejnimi kraji se je začelo normalno sosedsko življenje. Rapalska meja je padla »de facto« na vsej mejni črti od Hrvaške do Triglava. Italija se je 8. septembra 1943 brezpogojno vdala zaveznikom – in med zaveznike štejemo tudi slovenske partizane, kar je v dokumentu o vdaji tudi zapisano.

Italijanska diplomacija je s podpisom dokumenta o vdaji že takrat nameravala prelisičiti zaveznike, da bi si pridobila status zaveznice v drugi svetovni vojni. Ampak general Eisenhower je bil pameten mož in je zahteval »brezpogojno vdajo«, z dopolnilom, da mora italijanska vojska na severu države, zlasti v Julijski krajini, zadržati nemško vojsko, se povezati z odporniškim partizanskim gibanjem in nemškim enotam preprečiti zasedbo teh ozemelj.

Brezpogojna vdaja kraljeve vojske je zrušila vse okupacijske meje takratne Italije, tudi mednarodno priznano rapalsko mejo iz leta 1920. Nastala so osvobojena ozemlja, ki jih nemški okupator nikoli ni v celoti zasedel in nadziral. Ta čas smo imenovali »mala svoboda«. Govorim o Primorski, kjer so partizani na goriški fronti branili to »malo svobodo«. To je bil edinstveni čas, da bi se Slovenci združili v odporu proti nemškemu okupatorju, ki je ostal sam. Pa ni bilo tako. Na svobodnih in polsvobodnih ozemljih so se partizanski odredi širili v brigade in divizije. Odpor se je krepil in je dobival nov zagon. V Ljubljanski pokrajini pa je nacistični general ukazal svojim SS-policistom, naj zberejo in opremijo razhajkane in zbegane vaške stražarje, ki jih je pod imenom MVAC zapustil prejšnji italijanski gospodar. Novi gospodar je bil radodarnejši, saj je te vojščake dobro oborožil, opremil, organiziral, plačal in podredil svojim policijskim SS-enotam pod imenom Slowenische Landwehr (Slovensko domobranstvo). Po vaseh in mestih so prebivalci Slovenije volili svoje predstavnike v vaške, okrajne, pokrajinske odbore in v zbor odposlancev slovenskega naroda v Kočevju. Na novo organizirani in izurjeni okupatorjevi hlapci pa so te odbornike, aktiviste, podpornike OF lovili in ovajali okupatorju ter posredno skrbeli za »surovino« v tovarnah smrti v Nemčiji. Ljudski odbori po vaseh in mestih so organizirali partizanske šole za mladež, za varnost je skrbela narodna zaščita, bolnišnice v gozdovih so skrbele za ranjene borce, gospodarski poverjeniki so poskrbeli, da so živila po skrivnih poteh prihajala z dežele, iz Trsta, Gorice in celo iz Furlanije. Vaška mladež je skupaj z borci pristopila h kotlu in kuhar je zajemal enako globoko, kadar mu je obtolčeno kozico molela otroška roka ali borec svojo porcijo.

Za »demokratične rodoljube«, njihovo prehrano, orožje in drugo opremo, je skrbel novi gospodar. Če gospodar ni odredil drugače, so ti borci za »ta pravo« Slovenijo lahko celo »karte špilali« v udobnih bivališčih. V Kočevju je zasedal kočevski zbor odposlancev slovenskega naroda. Za protiutež so se v Ljubljani zbrali ostanki ostankov že davno propadlih meščanskih strank in ustanovili narodni svet (!?), ki ga je »požegnal« tudi okupator. Po vaseh in naseljih, po hribovju in grapah je donela partizanska pesem. Harmonika je spremljala borce pri jurišanju na sovražnikove utrdbe. In ta čas je v Ljubljani, na znamenitem Plečnikovem stadionu, odmeval blagoslov s sveto mašo, darovano prisegajočim »zametkom« slovenske vojske. Njihove besede vdanosti mogočnemu firerju še sedaj odmevajo po propadajočih katakombah stadiona, čeprav so jih »rodoljubi« izrekli s figo v žepu.

Partizanski borci v devetih bataljonih so zasedli frontno črto, dolgo sedemnajst kilometrov okoli Gorice. Te enote so ustanovili in napolnili nekdanji italijanski vojaki, Primorci, ki so po razpadu Italije bežali proti domu. Pri Gorici so se ustavili, ker so dobili vest, da bodo nacisti zasedli Gorico in preostali osvobojeni del Primorske. Gomazečemu nacizmu se je bilo treba upreti. Za vsako ceno. Partizanska vojska, številčno močnejša od nemškega napadalca, vendar slabo oborožena, neizurjena, slabo oskrbovana, je morala popustiti in se umakniti v Trnovski gozd. Padlo je 1600 borcev partizanov, 3336 jih je bilo zajetih, med njimi veliko nekdanjih italijanskih vojakov, ki so se priključili partizanski vojski. Njihova usoda ni znana. Mnogi so končali v nemških taboriščih. Cena je bila strašna. Ampak razpoloženje in odločnost ljudi teh krajev je najbolj slikovito zapisal takratni župnik v Velikih Žabljah: »Sedaj se začenja naša vojna. Svoboda se kupi samo za ceno krvi.« Tudi kri je treba žrtvovati za svobodo, je modro zapisal gospod župnik. Kruta resnica ali facta bruta bi dejali.

Tem žrtvam, tem padlim tovarišem, ki so levjesrčno branili kos svobodnega ozemlja (»malo svobodo«) Gorice, Vipavske doline, Krasa, Trnovske planote, Idrijskega ..., se še nikoli nismo dovolj oddolžili za njihov pogum, hrabrost in ljubezen do domovine. Popravimo to, spoštovani tovariši. Osemdesetletnica je. Odlikovanja jim pripnimo, posthumno, garda naj položi venec k spomeniku v Novi Gorici. Ta apel pošiljam gospe predsednici države Nataši Pirc Musar.

Današnji dušebrižniki nam iz udobnih foteljev solijo pamet, kako nesmiselna je bila goriška fronta, ki je terjala nesmiselne in nepotrebne žrtve (no, po njihovem so vse partizanske borbe in žrtve tako ali tako nesmiselne). Jaz pa sprašujem cenjeno gospodo, katera vojna je smiselna, katere žrtve so potrebne? To mi povejte, učeni gospodje. Morda tiste v Ukrajini, Afganistanu, Karabahu, Čečeniji, Iraku, Libiji? Morda so tiste žrtve smiselne in potrebne tam, kjer smo se navadili nanje in jih ne štejemo več? Vojno v Ukrajini so »varuhi svetovnega reda« natančno načrtovali. Milijon topovskih granat bo zadostovalo za eno leto, so dejali? Sedaj so Ukrajincem obljubili sodobna letala. Ampak po »planu« bo treba ukrajinske pilote uriti vsaj šest mesecev. Cinizem brez primere. V obraz nam lažejo. Imajo nas za popolne bebce. Ampak naše orožje bo pripomoglo, da bodo »naši« (beri Ukrajinci) uspešno pobijali sovražnike, ki so jih »zahrbtno« napadli, čeprav so si bratje ali bratranci po krvi in jeziku. Načrt je uravnovešen in predvideva žrtve (potrebne) tudi na »naši« (beri na ukrajinski) strani, kar pa predstavlja le kolateralno škodo.

Se opravičujem, spoštovani bralci. Ampak mene včasih »zanese« in na papir stresem mojo malho spominov, gneva in razočaranj, ker sem kot petnajstletni mulc v maju 1945 v Trstu odložil partizansko puško v prepričanju, da smo se spravili z vsemi živimi bitji na tej zemlji in smo zgradili pravični svet, da bomo živeli v miru – na vekov veke. Amen. Pika.