»S krvjo smo prevzeli odgovornost za našo usodo«

Slovesnost ob 73. obletnici združitve večjega dela Primorske s Slovenijo, takrat še znotraj Jugoslavije – kar je bilo uveljavljeno 15. septembra 1947 s pariško mirovno konferenco – je bilo danes na območju vojašnice slovenskih pomorščakov v Ankaranu. Prireditev se je odvila brez obiskovalcev, saj so tako izvedbo narekovali zaščitni ukrepi zaradi epidemije covida-19. Spremljati pa jo je bilo mogoče v neposrednem radijskem in televizijskem prenosu. Slavnostna govornica je bila Majda Širca, častni gost pa predsednik države Borut Pahor. Občinstvo sta med drugim nagovorila tudi ankaranski župan Gregor Strmčnik in predsednica ankaranskega združenja borcev za vrednote NOB Darinka Vovk. Slovesnosti sta prisostvovala 430. mornariški divizion Slovenske vojske in praporščaki.

»V mojem otroštvu me je bilo strah omare, v kateri je bila knjiga Mučeniška pot k svobodi, ki sem jo odprla le enkrat, a sem njene podobe nosila vse življenje. V njej so bili upodobljeni zločini fašistov, nacistov, izdajalcev,« je dejala Majda Širca. V  teh podobah je spoznala, kaj pomeni nasilen odvzem svobode, ki jo ena stran jemlje drugi. Opozorila je, da je italijanska stran pozneje ves čas skušala revidirati zgodovino in se skušala sama prikazati v luči žrtve. Med drugim je bilo celo letos, ob stoletnici požiga Narodnega doma, slišati, da smo si ga požgali sami, je izpostavila.
 

Večkrat ponovljena laž postane resnica

Omenila je tudi, da poročila mešane zgodovinske komisije, ki so ga usklajevali sedem let in bi moralo postati del slovenskih in italijanskih učbenikov, Italija še vedno ni sprejela. »Tako lažje v ospredje prihajajo trditve o fojbah, kjer naj bi se odvijalo dogajanje, podobno tistemu v Auschwitzu in naj bi šlo za genocidno dejanje. Nestrokovno in interesno ukvarjanje s preteklostjo omogoči, da večkrat povedana laž sčasoma postane resnica,« je bila ostra. Ta poudarek je pogrešala tudi ob predsedniškem  obisku na bazoviškem šohtu. »Gledati je treba naprej, ampak z zavedanjem vsega, kar se je zgodilo doslej!« je zatrdila

»Star sem 26 let in ljubim življenje,« je Širca citirala zapis Pinka Tomažiča, ki je bil leta 1941 obsojen na drugem tržaškem procesu in skupaj s štirimi sotrpini ustreljen. »Taki Tomažiči se danes prikazujejo kot del totalitarnega sistema, ki se ga enači s fašizmom ali nacizmom,« je povedala. Obregnila se je tudi ob delovanje trenutne slovenske vlade, češ da demokratični standardi tudi danes niso samoumevni. »Če se bo zgodil medijski mrk, bomo izgubili porok svobodne družbe. Če se bomo odpovedali kulturi, bomo ostali brez duše,« je menila

Primorska je po njenih besedah lepa, sveža, topla, ima zemljo, kjer edino raste teran, a je bila prevečkrat ognjeno rdeča, saj je bila strateško preveč zanimiva, da so si jo lastili številni gospodarji in z njeno zemljo mešetarili. »Sploh pred stotimi leti z rapalsko pogodbo, ki je odvzela četrtino narodovega telesa, Slovani pa smo postali ščurki,« je omenila.

»Tako ob prvem tržaškem procesu, leta 1930, kot ob drugem tržaškem procesu, leta 1941, smo s krvjo prevzeli odgovornost za vojo usodo. Evropa ločuje med pravo in napačno stranjo zgodovine, to sem imela v mislih ob obisku obeh predsednikov v Bazovici,« je ponovno usmerila pogled proti predsedniku Borutu Pahorju, ki se je z italijanskim kolegom Sergiom Mattarello poklonil tako slovenskim bazoviškim žrtvam kot bazoviški fojbi, ki je simbol italiajnskega trpljenja. Govor je sklenila z mislijo, naj bo ta prostor nekoč brez sovražnih meja.
 

Pahor pogreša več sodelovanja

Predsednik države Borut Pahor je izpostavil, da bomo v kratkem slavili 30-letnico plebiscita in zatem tudi ustanovitev Republike Slovenije.  »Upor proti fašizmu in partizanski boj sta nas vrnila v skupno domovino. Zahvaliti se imamo številnim generacijam slovenskih domoljubov in slavimo njihov pogum. Ko zremo v prihodnost, slonimo na njihovih ramah,« je zatrdil.  Kot je še dodal, pa pogreša več sodelovanja in medsebojnega spodbujanja. Vse preveč je nestrpnosti in celo sovraštva.  Prepričan je sicer, da obstaja več stvari, ki nas povezuje kot pa ločuje.
 
Predsednica ankaranskega združenja borcev za vrednote NOB Darinka Vovk je spomnila, da so se Primorci z matičnim narodom združili že septembra 1943, pariška mirovna konferenca je štiri leta pozneje to le potrdila, čeprav ne v celoti.  »S tem je bila popravljena krivična rapalska meja, ki so jo izbrisali že partizani. Grenak priokus pa je bil, ker je 140.000 primorskih Slovencev ostal pod Italijo. Kljub temu je takratna Jugoslavija v luči dobrososedskih odnosov z Italijo poskrbela za zaščito manjšinskih pravic, leta 1955 pa sta obe državi tudi odprli mejo za obmejno prebivalstvo.  »Primorce so zgodovinski viharji težko preizkušali. Obstali smo, ker smo močni, enotni in na pravi strani. Naj živi Primorska in svobodna Slovenija,« je poudarila.
 
Ankaranski župan Gregor Strmčnik je omenil, da se vse začne s sanjami o svobodi. »Svoboda je več kot svoboda izbire. Čeprav se zdi, da  so možnosti izbire neskončne, človek ni svoboden, če ni prave možnosti zanj. Možnost izbire pa nosi tudi veliko  odgovornost,« je dejal in menil, da je Primorska vsekakor sledila svojim sanjam.