»Evropa ločuje med pravo in napačno stranjo zgodovine«

Slovesnost ob 73. obletnici združitve večjega dela Primorske s Slovenijo, takrat še znotraj Jugoslavije, je bila danes na območju vojašnice slovenskih pomorščakov v Ankaranu. Praznik vrnitve Primorske matični domovini obeležujemo od leta 2005, gre pa za dogodek, ki ga je dve leti po drugi svetovni vojni – 15. septembra 1947 – uveljavila pariška mirovna pogodba. S tem je bila delno popravljena krivica, ki jo je povzročila rapalska meja, leta 1920, ko je bila Primorska v celoti dodeljena Italiji. A tudi po letu 1947 je izven meja matične domovine ostalo 140.000 primorskih Slovencev.

Prireditev se je odvila brez obiskovalcev, saj so tako izvedbo narekovali zaščitni ukrepi zaradi epidemije covida-19. Spremljati pa jo je bilo mogoče v neposrednem radijskem in televizijskem prenosu. Slavnostna govornica je bila Majda Širca, častni gost pa predsednik države Borut Pahor. Občinstvo sta med drugim nagovorila tudi ankaranski župan Gregor Strmčnik in predsednica ankaranskega združenja borcev za vrednote NOB Darinka Vovk.  

Večkrat ponovljena laž postane resnica

»V mojem otroštvu me je bilo strah omare, v kateri je bila knjiga Mučeniška pot k svobodi, ki sem jo odprla le enkrat, a sem njene podobe nosila vse življenje. V njej so bili upodobljeni zločini fašistov, nacistov, izdajalcev,« je dejala Majda Širca. V  teh podobah je spoznala, kaj pomeni nasilen odvzem svobode, ki jo ena stran jemlje drugi. Opozorila je, da je italijanska stran pozneje ves čas skušala revidirati zgodovino in se prikazovati v luči žrtve. Med drugim je bilo celo letos, ob stoletnici požiga Narodnega doma, slišati, da smo si ga požgali sami, je izpostavila.



Omenila je tudi, da poročila mešane zgodovinske komisije, ki so ga usklajevali sedem let in bi moralo postati del slovenskih in italijanskih učbenikov, Italija še vedno ni sprejela. »Tako lažje v ospredje prihajajo trditve o fojbah, kjer naj bi se odvijalo dogajanje, podobno tistemu v Auschwitzu in da naj bi šlo za genocidno dejanje. Nestrokovno in interesno ukvarjanje s preteklostjo omogoči, da večkrat povedana laž sčasoma postane resnica,« je bila ostra. »Gledati je treba naprej, ampak z zavedanjem vsega, kar se je zgodilo doslej!« je zatrdila

»Star sem 26 let in ljubim življenje,« je Širca citirala zapis Pinka Tomažiča, ki je bil leta 1941 obsojen na drugem tržaškem procesu in skupaj s štirimi sotrpini ustreljen. »Taki Tomažiči se danes prikazujejo kot del totalitarnega sistema, ki se ga enači s fašizmom ali nacizmom,« je povedala. Obregnila se je tudi ob delovanje trenutne slovenske vlade, češ da demokratični standardi še danes niso samoumevni. »Če se bo zgodil medijski mrk, bomo izgubili poroka svobodne družbe. Če se bomo odpovedali kulturi, bomo ostali brez duše,« je menila

Primorska je po njenih besedah lepa, sveža, topla, ima zemljo, kjer edino raste teran, a je bila prevečkrat ognjeno rdeča, saj je bila strateško preveč zanimiva, da so si jo lastili številni gospodarji in z njeno zemljo mešetarili. »Pred stotimi leti nam je rapalska pogodba iztrgala četrtino narodovega telesa, Slovani pa smo postali ščurki,« je omenila.



"Evropa ločuje med pravo in napačno stranjo zgodovine, in to sta imela, predpostavljam, v mislih predsednika, ko sta bila letos z roko ob roki in z roko v roki na Bazovici, pri spomeniku junakom,« je usmerila pogled proti predsedniku Borutu Pahorju, ki se je julija letos  z italijanskim kolegom Sergiem Mattarello poklonil tako slovenskim bazoviškim žrtvam kot bazoviški fojbi,  ki je simbol italijanskega povojnega trpljenja. Ta ji je pritrdilno pokimal.
 

Pahor pogreša več sodelovanja

Predsednik države Borut Pahor pa je na slovesnosti izpostavil, da bomo v kratkem slavili 30. obletnico plebiscita za samostojno države in zatem tudi ustanovitev Republike Slovenije, najpomembnejšega zgodovinskega trenutka .  »Upor proti fašizmu in partizanski boj sta nas, po naši volji, vrnila v skupno domovino,« je povedal. »Zasluga za to gre številnim generacijam slovenskih domoljubov. Ko zremo v našo prihodnost, slonimo na njihovih ramah,« je zatrdil.  

Kot je dodal, Slovenci še nismo še imeli tako dobrih pogojev za razvoj, kot jih imamo danes, kljub temu pa pogreša več sodelovanja in medsebojnega spodbujanja. Vse preveč je po njegovem nestrpnosti in celo sovraštva, to pa ni prihodnost, ki je obetavna. Sklenil je, da nas veliko več stvari povezuje kot ločuje in da lahko velike stvari za skupnost dosežemo le skupaj.