8. september – dan, ko je padla rapalska meja

Državni praznik dan vrnitve Primorske matični domovini praznujemo 15. septembra, ker je treba spoštovati pravni red, mednarodne pogodbe in druge pravne akte, ki so pravnoformalno (de jure) določili, kateri deli Julijske krajine bodo po II. svetovni vojni pripadali takratni SFRJ – Sloveniji. Tako je določila pariška mirovna pogodba z Italijo, ki jo je podpisalo 21 držav, tudi Jugoslavija, in je stopila v veljavo 15. septembra 1947. Tako je zapisano. In to tudi spoštujemo.

Ampak moj spomin hrani tudi tisto, kar »ni zapisano«, je pa globoko zasidrano v mojem srcu, v moji duši, kakor temu rečemo. Kapitulacija Italije 8. septembra 1943 je nam Primorcem odprla poti, ki so vodile v domovino, k matičnemu narodu, živečemu onkraj meje v drugi državi. In ta meja je padla. Ni je več bilo (de facto), ker so jo zapustili njeni varuhi. Ozemlja Primorske ni zapustila le italijanska vojska, ki je razpuščena bežala iz Ljubljanske pokrajine, temveč tudi ves upravno-politično-oblastni aparat, vključno z mejnimi organi (milizia confinaria).

In že ob kapitulaciji Italije je za vogalom čakal drugi, še okrutnejši okupator, da bo zasedel »svobodni del« naše domovine. Primorci smo takrat stopili v obrambo in se združeni v partizanskem IX. korpusu z vsemi sredstvi uprli ponovni okupaciji naših domov. Znana je goriška fronta. Barikade na cestah od Postojne do Gorice, od Bovca do Idrije pa so preprečevale nemoteno napredovanje sovražnika. Primorci smo branili to »malo svobodo«.

Sprašujem »domoljube in druge goreče branitelje slovenstva« tam v ljubljanski pokrajini (Provinzia di Lubiana), kje ste bili v tako odločilnem trenutku, da bi se uprli zavojevalcem, ki so vdirali na »nikogaršnje ozemlje«? Samo en majhen odpor mi dokažite. En majhen odpor proti nacistični falangi, ki je hudičevo resno nameravala – in tega niti niso skrivali – opraviti etnocid nad Slovenci, pa vam bom verjel, da je bilo v vaših dušah vsaj kanček domoljubja.

Pajdašenje z italijanskim okupatorjem poskušam razumeti, ker je bilo takrat »javno mnenje« pod propagandnim vplivom, češ, vojska, ki prihrumi iz države, kjer živi tudi papež, je božja in ne more biti zločinska ... Ampak ta vojska se je razsula, bežala je in svoje varovance pustila v nemilosti. Ob razpadu italijanske vojske je bil čas za združen odpor proti nacistični falangi, ki je širila svoje požigalsko-morilske lovke iz Gorenjske in Štajerske na preostali del takrat »svobodne« Slovenije. Ampak samooklicani »rodoljubi« (vaške straže ali MVAC) so se odločili drugače. »Razhajkani« in brezglavo izgubljeni so čakali, dokler jih ni novi gospodar, nacistični SS-general, ponovno organiziral, jih oborožil in opremil ter vključil v SS policijske formacije in jim dodelil »lepo slovensko ime« – Slowenische Landwehr.

Ponovno sprašujem današnje zagovornike t. i. »taktične kolaboracije«, ki trdijo, da je bil partizanski odpor nesmisel, brezupen ... Isti ljudje v en glas trdijo, da je odpor Ukrajincev proti agresiji Ruske federacije upravičen. Že miroljuben klic k miru pa so ti ljudje pripravljeni razglasiti v podporo Putinu. Kje je tu logika, spoštovani gospodje? V obeh primerih je bil odpor po mnenju nekaterih krogov »brezupen«.

Ampak agresiji se je treba upreti. Tudi tako, da si prizadevamo za mir.

Strinjam se s tistimi, ki trdijo, da je bil partizanski odpor videti brezupen. Ampak še bolj brezupna je bila služba in pomoč okupatorjevi vojski. Partizanski odpor je »rapalsko« mejo porušil ali vsaj bistveno premaknil, če je komu to všeč ali pač ne. »Taktična kolaboracija« pa bi slovenske meje izbrisala z zemljevida, ker tudi Slovenije ne bi bilo. Razmišljati in na skrivaj govoriti o združeni Sloveniji ni dovolj, spoštovani gospodje. V odločilnem trenutku se je treba za domovino boriti, tudi z orožjem.

Tudi to so spomini, spoštovani pričevalci na TV Slovenija.