Slovenska javnost o vojni v Ukrajini: odkod naša rusofilija?

Slovenska javnost se zelo različno odziva na dve največji svetovni vojni žarišči: glede izraelsko-palestinskega konflikta so Slovenci dokaj enotni, podpirajo šibkejšega, ki se bori za obstoj, medtem ko pri rusko-ukrajinski vojni vidijo dejansko stanje popolnoma drugače in je slovenska javnost tu zelo razdvojena.

Velik del javnosti – tudi pomembni in spoštovani intelektualci, kot na primer Spomenka Hribar, Tomaž Mastnak, Uroš Lipušček in še mnogi drugi – najde vrsto opravičil za rusko agresijo. Ljudje, ki slavijo Maistra, partizane in našo osamosvojitev, nimajo nobenega razumevanja za ukrajinski boj za ohranitev samostojnosti. Ponavljajo ruske zaničljive izjave, da Ukrajinci sploh niso narod, da je Ukrajina najbolj koruptivna država na svetu, da so tam izvajali genocid nad ruskim prebivalstvom, da so nacisti in hlapci Washingtona in da je napad Rusije logična posledica vsega naštetega. Če se že s stisnjenimi zobmi strinjajo, da je res Rusija napadla Ukrajino in ne obratno, potem dodajo, da ne marajo Zelenskega, ker je lopov, nacist, komik, ameriški plačanec itd. Predvsem pa so ti zagovorniki Rusije istočasno veliki zagovorniki miru in diplomacije, zahtevajo mir za vsako ceno, ker da mladi Ukrajinci umirajo za tuje interese Evrope in Amerike (?), kot da ruski vojaki ne umirajo, pri čemer imajo Rusi, ker so napadalci (z zaostalo taktiko napada), več žrtev kot Ukrajinci!

Naši mirovniki zahtevajo od Ukrajincev, da pristanejo na izgubo nacionalnega ozemlja, k čemur jih je po njihovo potrebno prisiliti z ustavitvijo vsake vojaške pomoči. Ker če bodo Ukrajinci še dobivali orožje, pravijo »mirovniki«, se bodo še naprej borili in s tem imeli nepotrebne in nesmiselne žrtve. Poleg tega so mnenja, da se tudi Evropa ne sme oboroževati, ker bo zaradi tega trpela naša socialna država, saj bo šel denar za orožje. Ker ni več poceni ruskega plina in nafte, je pri nas tudi vse dražje in posledično je podpiranje Ukrajine v obrambnem boju tudi slabo za naše gospodarstvo.

Težko razumem tako nekoliko egoistično in kratkovidno logiko, da mora žrtev pristati na izgubo ozemlja, da nam ne bosta padla standard in cona udobja.

Morda je naša rusofilija posledica stoletnega občudovanja Rusije, ko so mali slovanski narodi, ki so bili vsi bolj ali manj pod tujim gospostvom, s ponosom gledali na Rusijo, kjer živi najmočnejši slovanski narod, ki ga doslej (kar seveda ne drži) ni še nihče premagal. Zagovorniki Rusije ne vidijo, da gre za zadnji evropski imperij, ki je bil to tudi v času socializma in se je v letih 1948 do 1952 Jugoslavija (in z njo Slovenci) samo z veliko zahodno pomočjo izognila ruskemu napadu in okupaciji. Takrat je bila socialistična Jugoslavija zaradi ruske nevarnosti prisiljena skleniti vojaški pakt s kapitalističnima Grčijo in Turčijo.

Ob tej polarizaciji slovenske javnosti pa je zanimivo in izjemno, da je naša večinska parlamentarna politika (tako pozicija kot opozicija) enotna v podpori Ukrajine (in obsodbi Izraela), in upam, da bo pri tem vztrajala.