Ministrstvo za okolje in prostor je te dni poslalo državnemu zboru predlog za razveljavitev državnega prostorskega načrta, s katerim se v praksi onemogoča gradnjo hidroelektrarn na reki Muri. To bi bila velika nepopravljiva napaka. Slovenija se je namreč zavezala napram Evropski uniji, da bo do leta 2020 dosegla 25 odstotkov energije iz obnovljivih virov (OVE).
Popolnoma jasno je že danes, da s to potezo te obveznosti Slovenija ne bo izpolnila.

To pomeni, da nam od EU sledijo ostre sankcije, ki bodo verjetno bremenile nas davkoplačevalce. Kar pa je še huje, je dejstvo, da smo se s tem odrekli najbolj čisti obnovljivi vodni energiji, ki jo povsod po svetu s pridom izkoriščajo, opuščajo pa onesnaževalne sisteme, znižujejo strupene toplogredne pline … Nerazumljivo je, da narodno bogastvo naših rek puščamo neizkoriščeno v energetske namene, saj hidroelektrarne v nobenem primeru ne onesnažujejo okolja. Tako pa nasedamo lokalnim egoističnim in celo političnim interesom, ne upoštevamo ne strokovnih argumentov ne dolgoročnih svetovnih usmeritev.



Slovenija gre v popolnoma drugo, nesprejemljivo energetsko smer, saj se enako dogaja tudi z drugimi področji energetske oskrbe. Na primer: verjetno smo edini na svetu proti gradnji vetrnih elektrarn, ki so tudi OVE. Tudi gradnji hidroelektrarn na srednji Savi niso naklonjeni. Prej ali kasneje bomo morali zapreti velike onesnaževalce okolja, na primer termoelektrarne (za TEŠ 6 kroži podatek, da se bo to zgodilo leta 2035). Jasno je, da bo Slovenija morala manjkajočo električno energijo uvažati. To pa pomeni kupovati elektriko po znatno višji ceni. V tej smeri gre tudi počasno, nerazumno reševanje dolgoročnega slovenskega energetskega koncepta.

Najslabše pri vsem tem je, da se v te strokovne zadeve preveč meša politika.