Slovenija je v resni politični krizi, vzroki so znani

Slovenija ima s politiko že ves čas težave, zadnja leta pa se še stopnjujejo. Posledice so za nas državljane bridke, saj slaba politika ne zmore države dobro upravljati.

Osrednjo vlogo ima pri zadevi predsednik vsakokratne vlade. Če naj bo ta upravljavsko uspešen, mora namreč zadovoljiti dve ključni merili: a) usposobljen mora biti za vodenje zahtevnih sistemov; b) zavezan mora biti demokratičnim vrednotam, od katerih sta še posebno pomembni poštenost in zavračanje laži, političnega nasilja in razdvajanja družbe. Res dober je lahko le predsednik, ki zadovoljuje obe navedeni merili. Slabši, a pogosto še vedno sprejemljiv je ta, ki slabo zadovoljuje prvo merilo, drugo pa dobro. Najslabši pa je predsednik, ki dobro zadovoljuje prvo merilo, slabo pa drugo.

V samostojni Sloveniji smo doslej imeli deset oseb, ki so nam vodile vlado. Nobena od njih ni bila prav uspešna, saj je večina slabo zadovoljevala prvo od gornjih meril. Tudi pri drugem ni šlo brez težav, a te običajno niso bile kritične. Za enega od predsednikov pa omenjeno ne velja, saj je kot vodja močan, a ima žal resne težave pri dojemanju demokratičnih vrednot. Vlade zato ne zmore uspešno voditi. Največ škode nam je doslej povzročil v mandatu 2004–2008. Takrat je namreč med drugim dopustil, da se je Slovenija nerazumno zadolžila v tujini, zaradi česar se je v naslednjih letih nebogljeno podredila tujemu plenjenju našega skupnega premoženja, pa tudi v drugih oblikah je utrpela veliko škodo.

Leta 2012 je isti predsednik dobil ponovno priložnost, da nam je za eno leto vodil vlado, tudi to pot vse prej kot uspešno. Zgodba se je še ponovila, saj nam od lanskega marca vlado vodi že tretjič. Tokrat ga močno obremenjujejo problemi v zvezi s pandemijo, a mu ostaja še vedno dovolj moči za izvajanje obsežnih kadrovskih in sistemskih sprememb, ki naj bi mu po vzoru sosednje Madžarske omogočile avtoritarno vladanje. S takim početjem povzroča državi težko popravljivo škodo, ki se za sedaj odraža predvsem v vse večji razdvojenosti družbe in splošni eroziji etičnih vrednot. Ne gre pa prezreti, da je ob takih dosežkih deležen polne podpore predsednika države.

Med našimi politiki bi težko našli osebo, ki bi lahko učinkovito vodila vlado. Razlogov za to je nedvomno več, sam pa prepoznavam predvsem dva. Eden je neprimeren volilni sistem, ki nam je demokracijo spremenil v strankokracijo, to je vladavino političnih strank, ki se z resnim upravljanjem države le še obrobno ukvarja, prednost pa daje zadovoljevanju »posebnih« interesov. Kot drugo nam probleme povzroča uveljavljeni model oblikovanja vlade, ki politiko vse bolj sovražno razdvaja, namesto da bi jo zavezoval k sodelovanju, sočasno pa močno omejuje možnosti, da bi se za vodenje vlade zavzemale osebe, ki zadovoljujejo obe v uvodu navedeni merili.



Slovenija je nedvomno v resni politični krizi. Njena sanacija naj bi izhajala iz uspešnih izkušenj, ki jih ima gospodarstvo pri upravljanju velikih poslovnih sistemov. Te namreč kažejo, da je vodenje smiselno zaupati le osebam, ki to veščino obvladajo in so tudi etično neoporečne, lastniki (v primeru države izvoljeni politiki) pa naj se omejijo na učinkovit nadzor vodstva (vlade). Ta spoznanja v politiki že lep čas upošteva Švica in rezultati so dovolj očitni. Tudi v Sloveniji je čas za spoznanje, da bomo svoje politične zadrege trajneje lahko le po tej poti razrešili.

Demokraciji naklonjene stranke so v okviru aktivnosti za obvladovanje politične krize pred kratkim izvedle projekt »koalicija kul«. Z njim se je prednostno želelo sedanjega predsednika vlade zamenjati z osebo, ki nam demokracije ne bo več ogrožala. Projekt ni uspel, predvsem zato ne, ker ga je v zaključni fazi vodil kandidat za predsednika vlade, za katerega se ve, da tej zahtevni nalogi ni dorastel. Po tem neuspehu se upe za razrešitev političnih razmer usmerja na volitve, ki bodo prihodnje leto.

Pričakuje se namreč, da bo tudi v tem primeru zmagal »nov obraz«, torej nova stranka z uglednim vodjem. Ta pričakovanja niso neutemeljena, saj so tudi na dvojih preteklih volitvah volivci krepko podprli »nov obraz«, a jih je ta kasneje razočaral, saj ni bil primeren za vodenje vlade. To pot utegne biti ta izbira pri volivcih slabše sprejeta, enkrat zato, ker rešitev doslej ni izpolnila njihovih pričakovanj, drugič pa zato, ker utegne sedanji predsednik vlade s populističnimi prijemi pred volitvami zavesti številne volivce in mu bodo ti zagotoviti volilno zmago. Razmišljati je torej treba tudi o drugih možnostih.

Ena takih možnosti je v oživitvi koalicije Kul, ki pa naj bi to pot svoj uspeh gradila na čvrstem dogovoru sodelujočih strank, da bodo vodenje vlade poverile nepolitični in etično nesporni osebi z ustreznimi vodstvenimi izkušnjami. Ta zaveza bi ji verjetno že sedaj dovolj povečala podporo poslancev, da bi utegnila v drugo uspeti z zamenjavo sedanjega predsednika vlade. Skoraj zagotovo pa bi po volitvah dobila priložnost, da oblikuje novo vlado; vse to ob pogoju, da dovolj zgodaj ponudi primerno nepolitično osebo kot kandidata za predsednika vlade. Verjamem, da se bo tak kandidat našel, tudi ob zagotovilu, da bo koalicija svoje aktivnosti v prihodnje prednostno omejila na parlamentarne pristojnosti, torej tudi na nadzor vlade. Uspešna uresničitev teh ciljev pogojuje, da tudi sama koalicija Kul vodenje svojih aktivnosti ustrezno organizira, morda v obliki kolektivnega vodstva.

S slabo politiko in posledično slabim upravljanjem imajo težave številne države. Ena teh je tudi Italija, ki pa je nedavno svojo politično krizo razrešila tako, da je večina strank vodenje vlade sporazumno zaupala nepolitiku z uspešnimi vodstvenimi izkušnjami. Verjamem, da zaradi te spremembe o političnih težavah Italije lep čas ne bomo več slišali. Italija je torej zmogla udejanjiti rešitev, ki se po vsebini ne razlikuje od tega, kar se predlaga v gornjem odstavku. Zakaj torej tega ne bi zmogli tudi mi!