Slovenci smo ostali brez velikih bank

Politiki so se nedolgo tega znebili še zadnje velike slovenske banke. Banke prvotno niso bile državne, ampak regionalne. Ljubljanska banka, Kreditna banka Maribor, Banka Celje, Gorenjska banka, Dolenjska banka, Banka Koper, Komercialna banka Nova Gorica in vrsta hranilnic so bile podržavljene, potem delno privatizirane, spet podržavljene, nato razprodane in so v tujih rokah.

Politiki so posledice tega ljudem zamolčali. Prebivalstvo ima več kot 19 milijard evrov v bankah brezobrestno, obresti pa z dobički bank odtekajo v tujino; pri 2-odstotni obrestni meri je to 380 milijonov evrov na leto. Letni dobiček treh četrtin Nove ljubljanske banke (NLB) po davkih je 153 milijonov evrov, Nove kreditne banke Maribor (NKBM) 72,5 milijona evrov, Abanke 65,5 milijona evrov. Letos smo tako kot država izgubili 205 milijonov evrov, prihodnje leto bomo ob enakih dobičkih izgubili 291 milijonov evrov.

Vendar to še ni vse. NKBM je registrirana v davčni oazi Luksemburg, zato v Sloveniji ne plačuje 19-odstotnega davka na dobiček. Ta bi letos znašal 11,6 milijona evrov. Prihodnje leto bo državni proračun izgubil tudi davek na dobiček Abanke v višini 13,3 milijona evrov, skupaj torej 25 milijonov evrov. Tudi veliko odtujenih podjetij je registriranih v davčnih oazah. Predsednik evropske komisije Juncker kot »ustanovitelj« davčne oaze Luksemburg seveda ni v petih letih nič naredil za pravično obdavčenje bank in podjetij v članicah Evropske unije. Tudi naši dosedanji poslanci v evropskem parlamentu nimajo kaj pokazati. Ali bodo skupaj z na novo izvoljenimi storili kaj več v tem mandatu? Čim prej bo treba začeti ustanavljati hranilnice in posojilnice v občinah.



Dodati je treba še visoke zaslužke vodilnih v teh bankah. V tistih, ki so v tuji lasti, je dve tretjini tujih državljanov, ki zaslužijo na člana uprave veliko več, kot so v bankah v domači lasti, npr. lani v NKBM 3,3-krat (ali dva milijona evrov) več kot v NLB. Temu se nato pridružijo člani nadzornih svetov. Pogovorni jezik v upravah teh bank ni več slovenščina. Posledica vseh teh odlivov v tujino je vse manj sredstev za javne storitve, kot so zdravstvo, šolstvo, znanost, sociala in pokojnine. Pod pragom revščine živi že 268.000 naših državljanov in naslednja leta jih bo še več.

Ljudem je zdaj najbrž že jasno, zakaj je bila nujna »sanacija bank« (ali »rop stoletja«, kot jo tudi imenujejo). Z njo so razlastili domače imetnike delnic in obveznic, preobilno dokapitalizirali banke, prenesli veliko premoženja na slabo banko ter potem banke, podjetja in nepremičnine prodali in še prodajajo po nizkih cenah (npr. NKBM za petino, NLB za tretjino in Abanko za slabo polovico poštene cene). V posmeh pravni državi so banke prodali, še preden so sodišča odločila, čigave so – natančneje, še preden bo sprejet zakon o sodnem varstvu razlaščenih, po katerem se bodo izbrisani lahko pritožili. Na dan so prišle podrobnosti v tujini zrežiranega »ropa« od leta 2012. Usmerjali sta ga evropska komisija in Evropska centralna banka v tesnem sodelovanju s tujim kapitalom in poslušnimi domačimi »kolaboranti«. Čez nekaj let bodo slednjim zaradi narodne izdaje sodila domača sodišča.

Pri vseh prodajah bank in podjetij, visokih dividendah podjetij v državni lasti in zniževanju obresti se javni dolg ne znižuje: že pet let vztraja pri 32 milijardah evrov.