Slabo razumljena ustavna funkcija predsednika republike (3)

Gospod Herman Graber v prispevku pod zgornjim naslovom (Delo, 7. julija, stran 7) o temi polemike (o ustavni funkciji predsednika republike) ni povedal ničesar – brez zveze s temo polemike pa je nametal na kup vse hude probleme tega sveta. Z zaključnim očitkom ne le meni, ampak kar »naši civilizaciji v celoti«, da smo »močno zaostali v razvoju pametnosti«. Da na tem področju ni zaostal tudi on, je najbrž pripisati njegovi, kot to imenuje sam, »trdni napredni naravnanosti, ki se ji pravi levičarstvo«. Iz tega, kar je povedal, se da sklepati, da je zanj ta miselna zaostalost »predvsem desnih, a večinoma tudi levih nazorov« v tem, da niso »trdno napredno naravnani«, tako kot njegovi.

O trdnosti njegove napredne naravnanosti seveda ne dvomim. Toda, ali k taki trdni naprednosti morda spada tudi to, da drugače mislečemu mirno podtakneš nekaj povsem izmišljenega? Zame tako trdi, da sem »svojčas izrazito zagovarjal vrnitev vseh 'pravic' Cerkvi«. Če mu na to ne odgovorim, bi si mlajši bralci (in slabše obveščeni starejši) lahko mislili, da je bilo to morda celo res. A resnica je bila ravno nasprotna.

Ko smo leta 1997 na ustavnem sodišču odločali o vrnitvi gozdnih veleposestev Cerkvi, smo štirje sodniki temu nasprotovali, pet pa jih je to vrnitev odobrilo. To je bil eden od tistih ustavnih sporov, kjer postane nazorska usmerjenost ustavnih sodnikov odločilna – v tem primeru ob vprašanju, kateremu od dveh zelo splošnih ustavnih načel je bilo tu treba dati prednost: načelu pravne države ali načelu socialne države. Štirje smo tu dali prednost načelom socialne države, drugih pet pa načelu pravne države – oboje dobro strokovno utemeljeno.

Ko je politična levica nato sprožila hude napade na večinsko peterico sodnikov, češ da so odločali politično in ne strokovno (in to so bili še bolj nekorektni napadi, kot jih zadnja leta sproža politična desnica proti nekaterim odločbam zdaj bolj »levo« usmerjenega ustavnega sodišča), sem zoper te takrat očitno nedopustne obtožbe tisto, meni nazorsko nasprotno peterico javno vzel v bran. Kaj hujšega za »trdne« levičarje – zanje so za zmago »naše stvari« očitno dovoljena vsa sredstva. In od takrat sem zanje tudi jaz desničar (ali vsaj njihov simpatizer) – kakšni so res moji nazorski in politični pogledi, jih tu prav malo zanima.

Nekateri najbolj »trdni« med njimi potem seveda mirno ignorirajo tudi to, da sem nekaj let pozneje, ko nisem bil več ustavni sodnik, v kritiki pripravljajočega se sporazuma z Vatikanom javno nastopal kot strokovni utemeljevalec odklonilnih stališč ZLSD (zdaj SD) do tega sporazuma. In ignorirajo tudi moje javne kritike nedoslednosti in slabosti odločbe ustavnega sodišča, ki je, čeprav pogojno, nato odobrila skladnost tega »vatikanskega sporazuma« z ustavnim načelom ločitve cerkve in države.

Na tem mestu le toliko o mojem domnevnem zagovarjanju obstoječega stanja v družbi. Ni vse res, kar si kdaj kdo izmisli in objavi v časopisih.