Kazniva dejanja še pod tretjim Janševim ministrstvom

Konec februarja sem v Delu in Dnevniku objavil pismo bralca Gorje zakonitosti pod Janševima ministroma (Hojsom in Cigler Kraljem, torej v notranjem in socialnem ministrstvu) – in nato ta mesec še nadaljevanje pod naslovom Javna ovadba zoper odgovorne v dveh ministrstvih. Odziva seveda še nobenega – morda pod naslednjo vlado, če ne bo spet Janševa?

Tam je šlo za komaj verjetno zgodbo, ko ti dve ministrstvi sedemčlanski družini za pet od njenih članov (!) že dolge mesece nezakonito preprečujeta izplačilo zakonite denarne pomoči, nujne za njeno preživetje (dodajmo zdaj: še drugim pa enako odrekajo manjše zneske). Tudi varuh človekovih pravic je že povedal, da je to nezakonito – pa nič. Kdo nam pa kaj more, si očitno mislijo na teh ministrstvih. (Zdaj, ko je v ospredju pozornosti ta grozna vojna, pa sploh?)

A enega od (blažje) prizadetih prej omenjenih je te dni potem doletelo še tole. Kupil je star avto in ga hotel registrirati, a ni šlo. »Žal ne moremo, gospod – ker nimate prijavljenega prebivališča!« Kako da ne, se razburi prizadeti in pokaže uradno potrdilo, da je prijavljen. »Žal ne gre – v računalniku piše drugače!« Prizadeti se obrne na svojega pravnega pomočnika (mene) – ta pa ob pomoči upravne inšpekcije nato od upravne enote dobi potrditev, da je prizadeti res prijavljen, toda s temle dodatkom: »Zakaj na podlagi te prijave ni mogoče registrirati avtomobila, predlagamo, da se obrnete na Ministrstvo za infrastrukturo, ki je bilo s strani Ministrstva za notranje zadeve že večkrat opozorjeno na to problematiko. Upravna enota vam v tem delu ne more podati pojasnila.« Obe ministrstvi (Hojsovo in Vrtovčevo) torej vesta za problem, a ga ne rešita. Zakaj pa bi ga – saj nam nihče nič ne more?

Zaradi te kaznive (!) birokratske malomarnosti lahko kakšnemu od tako prizadetih nastane tudi velika materialna škoda, da o nesmiselnem šikaniranju samem niti ne govorimo. Kazniva malomarnost? Da, ponavljam iz prejšnjega primera: gre za kaznivo dejanje nevestnega dela v službi iz 258. člena KZ. In še ta primer dodajam k tisti prejšnji javni ovadbi.

Imamo KZ, imamo tožilstvo, ki naj bi kazniva dejanja preganjalo (tudi če so osumljenci uradne osebe) – pa jih bo res? Ni videti. Se pri nas tako gradita pravna država in zaupanje vanjo?

No, ampak ta »pravna« država vsaj za svojo blagajno vendarle zgledno skrbi: prizadeti v tem primeru je včeraj že dobil plačilni nalog za prekršek (za tisoč evrov), ker kupljenega avtomobila ni registriral! Kot je rekel že Švejk: saj neki red pa vendarle mora biti!