Slabo razumljena ustavna funkcija predsednika republike

Da velika večina ljudi pri nas mojih pogledov na ustavno funkcijo predsednika republike ne sprejema in si želi na tem mestu odločnega in »borbenega« človeka, mi je dobro znano. In ker hočejo takega, se tem pričakovanjem seveda prilagajajo tudi kandidati za to funkcijo, da ne bi zmanjševali svojih izgledov na izvolitev. Kljub temu bom poskušal še enkrat na poljuden, vsakomur razumljiv način pojasniti, kje so taka pričakovanja volivcev (in njim prilagojene obljube kandidatov) neskladni z duhom ustave – s političnim sistemom, kakršnega po ustavi imamo.

Takrat smo si (zavestno) izbrali politični sistem parlamentarne demokracije (z močno vlogo ustavnega sodišča nadgrajen v sistem »ustavne demokracije«) – predlog za uvedbo predsedniške republike po zgledu ZDA ali »polpredsedniške« republike po zgledu Francije je bil zavrnjen. Seveda ima vsak možen politični sistem (tudi povsem izjemni švicarski, le tam uresničljivi) poleg svojih prednosti tudi svoje resne slabosti. Kam bi tranzicijsko Slovenijo s slabo razvito politično kulturo pripeljal morebitni sistem s politično močnim predsednikom republike (pa naj bi bil to Janša ali kdo z nasprotne strani), si danes najbrž ni težko predstavljati. In politična razklanost države bi bila še hujša kot zdaj – zdaj so se tako razklale še ZDA in tudi Francija ni daleč od tega. Slabosti sistema parlamentarne republike (manjša učinkovitost izvršilne oblasti, kompromisarstvo koalicijskih vlad itd.) so vsaj zame manjše zlo.

Vztrajni nasprotnik mojih ustavnopravnih pogledov g. Herman Graber je bil v svojem zadnjem prispevku (Škoda borbene ženske za neborbeno funkcijo, Delo, 1. julija, stran 7) do mene sicer nenavadno blag (pričakoval sem kaj ostrejšega), opozoriti želim le na eno široko zakoreninjeno zmoto, ko jo tokrat tudi on ponavlja: da ima naš predsednik republike »od začetka demokracije naprej okleščene pristojnosti – vemo, ker je šlo pač za g. Kučana«. Ne, ima pravzaprav povsem enake pristojnosti kot vsi drugi predsedniki v parlamentarnih republikah, nekatere pomembne (predlagalne) celo bistveno večje kot drugod – le glede možnosti razpustitve parlamenta, kadar ta ne bi bil sposoben formirati nove vlade, so bile našemu predsedniku z našo ustavo njegove pristojnosti res »okleščene«, drugače urejene. A doslej to na politično dogajanje (na formiranje vlade) bistvenega vpliva ni imelo – tovrstne krize leta 1996 in 2000 so se razrešile drugače (preden bi predsednik republike sploh mogel intervenirati).

Kadar take krize (pat-položaj v parlamentu) ni, pa je predsedniku republike v parlamentarnem sistemu po logiki sistema zapovedana politična nevtralnost med vlado in opozicijo. Kandidati za to funkcijo, ki bi si radi pridobili simpatije večinskega dela volilnega telesa, bodo seveda rekli, da bodo povzdigovali svoj glas zoper vse kršitve ustave in človekovih pravic, ne glede na to, kdo jih bo zagrešil – toda s takim ravnanjem bodo že posegali tako v politiko kot v sodstvo. Za presojo, kdaj nekaj res pomeni kršitev ustave in človekovih pravic, so namreč pristojni drugi organi. Vsak državljan seveda lahko o tem izrazi svoje mnenje – le nosilci vodilnih političnih funkcij so pri tem bistveno omejeni. Z avtoriteto svojega položaja ne smejo izvrševati pritiska na sodišča in druge pristojne organe, kako naj o tem odločijo. In za predsednika republike velja to še bolj kot za druge.