Slabo razumljena ustavna funkcija predsednika republike (2)

Gospod Matevž Krivic se je v Pismih bralcev pod zgornjim naslovom (Delo, 2. julija, stran 11) pričakovano odzval na moje nasprotno mnenje, češ da je škoda borbene Nataše Pirc Musar za predsednico države. Pri tem sva izrazila svoje poglede in oba ostajava pri svojih stališčih. Kar me pri piscu sicer malo čudi, da je blago nasprotoval z opisom drugih implikacij (primerjava pristojnosti drugih predsednikov).

Zmotil (in mi (nehote?) priznal sposobnost sogovornika) pa me je njegov zapis: »Vztrajni nasprotnik mojih ustavnopravnih pogledov g. Herman Graber …« To se lahko razume kot posebej odklonilno mnenje nekega sitneža, ki vse pregrizne, pa nič ne razume (v resnici pa več njegovih mnenj sprejmem ali spregledam, četudi mi niso ravno všeč). M. Krivicu priznavam, iskreno, izredno sposobnost zasledovanja svojega svetovnonazorskega pogleda, priznam pa tudi svojo trdno napredno (zadostuje ena beseda, za več ni prostora) naravnanost, ki se ji pravi levičarstvo.

In zdaj k bistvu: Moj kritik (še enkrat hvala za to) zagovarja pač stanje družbe, to je sedaj demokracija z desno noto. Tak pogled in njegovo širše publiciranje ne ustreza potrebam sedanjosti. Bolj točno, javna misel že lep čas niti približno ne sledi, pravzaprav že krepko zaostaja za tako želenim izboljšanjem okoljskih problemov, sicer pravilno želenim trajnostnim razvojem. In posledično preživetjem naše civilizacije. Naprej in naprej so prisotni obnovljivi viri, električni avtomobili, znižanje izpustov, ozelenitve, manj goveda, ohranitev amazonskega pragozda (čez evropskega smo že zdavnaj naredili križ) … Rezultat vsega tega pa je kontinuirano slabšanje vseh pokazateljev, ki naj bi bili bolj pozitivni in so čedalje bolj nujni za obstoj tako Slovencev kot planeta.

In kakšno zvezo ima to s Krivičevimi ustavnimi pogledi? Kot sem že rekel, zagovarja status quo, pa če se njegova izvajanja še tako modro sliši. In v tem kontekstu statusa quo tudi je moder, to mu je priznati. Zdaj pa poglejte, svojčas ja izrazito zagovarjal vrnitev vseh »pravic« Cerkvi. Pa je Cerkev – naša ali tudi katera druga – na sodobne potrebe naravnana institucija? Morda bi »šlo skozi«, da je konservativna, in taka naravnanost ni v pomoč vsestransko obremenjenemu planetu. Desnica, pretežno enakih ali podobnih nazorov, med drugim proti splavu, svet pa ječi zaradi prenaseljenosti. Celotno gospodarstvo sledi ekspanziji, tudi v vseh pogledih, pri čemer je poraba prostora še vedno nezadržna. Prizadevamo in hvalimo se in postavljamo venomer z novimi in novimi investicijami, ki bodo dale večjo dodano vrednost, v isti sapi pa skrbimo za »ohranjanje okolja«. Za kritične opazovalce sveta dovolj.

G. Krivicu in predvsem desnim nazorom, v veliki tudi levim očitam (ne vem, če smem), omahujem, kaj? Zaostalost! Velja za našo civilizacijo v celoti. Močno smo zaostali v razvoju pametnosti. Dokaz: kar naprej se pobijamo – prav ta grožnja je sedaj zopet nad Evropo – imamo vse manj in manj prostora, vse manjše in manjše možnosti za proizvodnjo produktov, na katere smo se navadili, in tudi one, brez katerih ne bomo zmogli. In ker je Krivic pač statusquojevsko naravnan, se z njim, žal, ne morem strinjati.