Še o napredovanju zaposlenih v vzgoji in izobraževanju

Potem ko smo štirje kolegi 9. avgusta v Delovih Pismih bralcev izrazili pomisleke o predlaganih spremembah pogojev za napredovanje strokovnih delavcev v vzgoji in izobraževanju v nazive, se čutimo dolžne odgovoriti na pojasnila ministrstva, saj niso umeščena v širši kontekst in so zavajajoča.

Na ministrstvu za izobraževanje, znanost in šport (MIZŠ) v odgovorih, objavljenih na spletni strani Svet24.si, namreč trdijo, da je od olajšanja pogojev za napredovanje v najvišji naziv »svetnik« napredovalo veliko več strokovnih delavcev kot prej. Ta podatek v bistvu ni pomemben, saj je bilo vsakemu, ki vsaj malo ve o teh napredovanjih, jasno, da se bo to zgodilo, žal pa ministrstvo zamolči razloge za ta pojav. Olajšanje pogojev je del dogovora s SVIZ, ki ga je januarja leta 2020 podpisal takratni minister dr. Jernej Pikalo. V tem dogovoru je tudi zapisano, da se bo v zakon o organizaciji ter financiranju vzgoje in izobraževanja umestil četrti strokovni naziv »višji svetnik«. Ker naj bi ta postal najvišji naziv za strokovne delavce, je bilo logično, da se pogoji za napredovanje v naziv svetnik nekoliko olajšajo. Kljub dogovoru država novega naziva še ni uzakonila. In to kljub temu da se je zakon vmes že spreminjal in je SVIZ državni zbor na to opozoril. Odgovor ministrstva, da je napredovanje po letu 2020 lažje, je torej v tem kontekstu zavajajoč.

Na MIZŠ navajajo, da z »omenjenim olajšanjem pogojev ni bilo zagotovljeno spodbujanje kariernega razvoja strokovnega delavca in ni bila zagotovljena krepitev kakovosti vzgojno-izobraževalnega dela« ter da se to odraža prav na primeru mednarodnih konferenc, ki po mnenju ministrstva torej niso kakovostne. Zavedamo se, da so se glede na stare pogoje konference lahko izkoriščale in da so se iste teme lahko predstavljale pod različnimi naslovi, ampak to anomalijo je odpravila ravno sprememba pravilnika izpred dveh let, saj je precej bolj definirala pogoje za pridobitev točk iz mednarodnih konferenc. Predlagana sprememba, da se prispevek ovrednoti s štirimi točkami samo, če je predstavljen na plenarnem delu mednarodne konference, je nesorazmerna z želenimi učinki ukrepa, kajti ti so se gotovo morali pokazati že po zaostritvi iz leta 2020. Ne trdimo, da slabih konferenc ni, a predlagana rešitev ni ustrezna za zagotavljanje kakovosti. Pri tem se postavlja vprašanje, kdo ima na MIZŠ ustrezne strokovne kompetence, da lahko presoja, kaj je kakovostna konferenca in kaj ne. In če obstaja kdo z ustreznimi kompetencami, ali potem nujno obstajajo tudi merila za presojanje kakovosti konference, do katerih bi imeli vpogled tudi strokovni delavci in organizatorji konferenc?

Enako velja za presojanje kakovosti strokovnih člankov. Na MIZŠ trdijo, da se kot vedno bolj problematična kaže tudi kakovost vsebine strokovnih člankov. Na podlagi česa se je ministrstvo odločilo izboljšati kakovost člankov s tem, da bodo možnost objave po novem lahko dobili le znanstveni članki? Je naročilo kakšno raziskavo glede tega? Kdo jo je opravil? Je kdo dejansko prebral vse članke in presodil, da jih je večina slabih in da je zato potrebna nova sprememba pravilnika? Ker na MIZŠ zadeve ne znajo rešiti drugače, s spremembo pravilnika, če bo sprejeta, kaznujejo tiste, ki smo delili svoje znanje in izkušnje na kakovostnih konferencah ter pisali kakovostne strokovne članke. Zakaj namesto omejevanja točk s konferenc na plenarni del (mimogrede, to so osrednji deli konferenc, kjer običajno predavajo izključno vabljeni strokovnjaki) ne predlagajo obveznega recenziranja predlaganih prispevkov za konference? Nekatere konference to že izvajajo. Ali pa obvezno recenziranje strokovnih člankov pred objavo? Tudi to nekatere pedagoške revije že izvajajo. Tako naj se namesto takšnega zaostrovanja pogojev raje razmisli o uvedbi obveznega recenziranja strokovnega dela zaposlenih v vzgoji in izobraževanju, ki naj ga izvajajo strokovnjaki z dejanskimi kompetencami za to delo.

Še enkrat pozivamo ministrstvo, da dobro premisli o predlaganih spremembah in upošteva izražene pomisleke.